DNEVNA MOLITEV K ČUDODELNI SVETINJI
Sveta Devica, verujem in priznavam tvoje Sveto Brezmadežno in prečisto spočetje. O čista Devica Marija, zaradi Brezmadežnega spočetja in slavnega privilegija, da si postala Božja Mati, pridobi zame od svojega Sina ponižnosti, dobrotljivosti, poslušnosti, deviškost, sveto čistost srca, telesa in duha, odločnost in vztrajnost za dobro sveto življenje in srečno smrt in milost ………….. za katero te z zaupanjem prosim. Amen.
Zdrava Marija 3x
Po vsaki Zdravi Mariji dodaj: O Marija Brezmadeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
TO MOLITEV MOLIMO DNEVNO.
BREZMADEŽNA S ČUDODELNO SVETINJO
Marija nam je najpopolnejši zgled tistih, ki hodijo za Kristusom in najvarnejša pot k njemu. Ker je bila tako vsa odprta za Boga in pozorna na njegovo voljo, je lahko v njej storil velike in čudovite reči, kot je sama rekla: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen… Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi« (Lk 1,48).
V tej ponižni ženi, polni zaupanja v Božjo pomoč in varstvo, si je Bog lahko pripravil čisto bivališče. Ni se spraševala ali bo zmogla to novo nalogo. Vedela je, če jo Bog v to kliče, da ji bo dal tudi moč. Kaj bi bilo z nami danes, če bi Marija takrat, ob oznanjenju, rekla ne?! Dvomi in skrbi nas večkrat zaustavijo, da ne moremo odgovoriti na Božji klic, ker se preveč zanašamo na svoje sposobnosti in zmožnosti.
Za to čudovito poslanstvo je Bog Marijo pripravil tako, da jo je že vnaprej obvaroval vsakega madeža greha. Bila je brez madeža spočeta. To pomeni, da ni imela izvirnega greha, s katerim se vsi rodimo in nam je pri krstu izbrisan. Marija je bila zato tako vsa usmerjena na Boga, da ni v sebi čutila nobenega nagnjenja do greha.
Te skrivnosti se spominjamo na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. 8. decembra 1854, 24 let po prikazovanjih v kapeli usmiljenih sester v Parizu, kjer je Marija razodela svetu odliko svojega brezmadežnega spočetja, je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. Štiri leta kasneje, leta 1858, je Marija to potrdila s prikazovanji v Lurdu.
Marija nam s svojim zgledom in priprošnjo želi pomagati na naši poti k Bogu. Sama nam je prišla naproti in nam ponudila svojo pomoč. Leta 1830 se je Marija prikazala mladi sestri Katarini Laboure in ji razodela, kakšno svetinjo naj dajo kovati, da bo po njej delila milosti vsem, ki jo bodo zaupno prosili.
»Prihajajte pred ta oltar,« je rekla, »tu se bodo milosti razlivale na vse, ki bodo zanje prosili.« Ko so čez dve leti res naredili prve svetinjice, so jo ljudje kmalu poimenovali čudodelna svetinja, kajti po njej so se začeli dogajati očitni čudeži ozdravljenj in spreobrnjenj.
Leta 1894 je papež Leon XIII. postavil praznik Prikazanje Brezmadežne s čudodelno svetinjo, ki ga praznujemo 27. novembra
SVETA KATARINA LABOURE
Marija si je za svojo poslanko izbrala mlado sestro Katarino Laboure, ki je bila takrat novinka pri usmiljenih sestrah v Parizu. Katarina je bila preprosto in neizobraženo kmečko dekle, ki pa je v srcu gojila veliko ljubezen do Jezusa in Marije. Komaj devetletna je izgubila mamo.
Pripovedujejo, da so jo videli, kako je splezala na stol in objela Marijin kip, ki je stal na omari ter rekla: »Odslej boš ti moja mama.« Ko ji je bilo dvanajst let, se je ponudila, da prevzame gospodinjstvo na kmetiji, da bi lahko starejša sestra, ki je začutila Božji klic, odšla k usmiljenim sestram.
Tudi Katarina je kmalu začutila Božji klic, toda oče ni hotel o tem nič slišati. Ko je dopolnila 22 let, je končno popustil in ji dovolil oditi. Kmalu po vstopu k usmiljenim sestram je doživela čudovita Marijina razodetja. Marijo je večkrat videla v kapeli. Prvič ponoči, potem pa med skupno molitvijo. Pri enem teh pikazovanj, 27. novembra 1830, ji je Marija razodela, naj da kovati svetinjo, kakor jo je videla v prikazanju.
Sestra Katarina je o teh dogodkih pripovedovala edinole svojemu spovedniku. Ta ji sprva ni verjel, ampak jo je poučil, naj ne misli več na te reči in da je prava pobožnost do Marije v tem, da posnemamo njene kreposti.
Šele, ko mu je nekoč rekla, da Sveta Devica ni zadovoljna, ker se ne izpolnijo njene želje, je pripisal vsej stvari malo več važnosti in vso zadevo opisal škofu. Ta ni videl v tem nič napačnega in je dovolil kovanje svetinje, ki je prinesla veliko milosti.
Sestra Katarina je bila po končanem noviciatu poslana v hišo, ki je imela na skrbi zavod za starčke in umobolne. V tej hiši je ostala vse življenje. Stregla je ubogim in opravljala hišna dela. Nihče ni vedel, da je ona tista, ki je videla Marijo.
Vse pa je ganila njena mirnost, dobrosrčnost in velika potrpežljivost do ubogih. Posebno mil izraz na obrazu je imela pri molitvi rožnega venca, ki jo je razločno in natančno izgovarjala. Zato so sestre rade prišle k njej, da so skupaj molile rožni venec. Šele tik pred smrtjo, je sestra Katarine vse svoje skrivnosti zaupala hišni predstojnici s. Dufes.
ČUDODELNA SVETINJA
Po čudodelni svetinji pa je Brezmadežna od leta 1832 dalje navzoča povsod; k vsakomur, ki želi, pride po svoji svetinjji, vsakomur je pripravljena deliti pomoč in milosti. Marija je rekla, da bodo posebnih dobrot deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem in molili molitev, ki je napisana na njej.
Leta 1854 je papež Pij IX. 8. decembra slovesno razglasil za versko resnico, da je Marija spočeta brez madeža izvirnega greha. Leta 1858 je začetek neštetih milosti, ki jih Marija deli v Lurdu. Leta 1917, v težkih časih prve svetovne vojne, nastopi Mati božja v Fatimi. Vmes in pozneje imamo še druga od Cerkve priznana prikazovanja na raznih krajih.
A vsi ti Marijini posegi v zgodovino odrešenja so bolj ali manj časovno in krajevno omejeni. Po čudodelni svetinji pa je Brezmadežna od leta 1832 dalje navzoča povsod; k vsakomur, ki želi, pride po svoji svetinjji, vsakomur je pripravljena deliti pomoč in milosti.
Kakšni so bili simboli na svetinji, da takratni škof ni videl na njih nič napačnega, ampak je celo sam spodbudil kovanje svetinje? Rekel je, da se vse lepo ujema s cerkvenim naukom in pobožnostjo vernikov do Matere Božje in bo le pripomoglo k njunemu češčenju.
Na prvi strani je podoba Marije. Njene roke so razprostrte in iz njih se sipljejo žarki, ki predstavljajo milosti, ki nam jih Marija posreduje. Devica Marija stoji na mali zemeljski obli in pod njenimi nogami se zvija kača. Okrog te podobe je napis: O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo. S to kratko molitvijo Marija želi, da jo prosimo milosti.
Druga stran svetinje predstavlja velika črka M iz katere se dviga križ. Pod črko M sta Jezusovo in Marijino srce, vse to pa obdaja dvanajst zvezd.
Dve leti po Marijinem prikazanju, junija 1832, so prve svetinje prišle med ljudi. In že se je po Parizu raznesel glas o čudežnem ozdravljenju neke deklice v tamkajšnji bolnici. Čudeži ozdravljenj so se kar vrstili, pa tudi najtrdovratnejši grešniki in nasprotniki katoliške Cerkve so dobili milost spreobnjenja. Svetinja je kmalu dobila ime čudodelna svetinja.
Marija je rekla, da bodo posebnih dobrot deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem in molili molitev, ki je napisana na njej.
Kaj pa danes? Tudi danes Božja milost in usmiljenje nista nič manjši, samo zaupno prosímo zanje! Katarina je videla na Marijinih rokah tudi prstane, iz katerih niso sijali žarki. Dobila je odgovor, da so to tiste milosti, za katere nihče ne prosi.
Bog ima za nas pripravljeno več, kot pa mi sploh prosimo. Zato odprimo svoja srca Bogu, da bo tudi v nas lahko delal velike in čudovite reči. Popolnoma mu zaupajmo, da nam želi samo dobro in da vse nitke našega življenja drži čvrsto v svojih rokah.
PRVO PRIKAZOVANJE
Pred praznikom svetega Vincencija, 18. julija 1830, je novinkam njihova ravnateljica govorila o pobožnem češčenju svetnikov, posebno Matere Božje. Katarina si je srčno želela videti Preblaženo Devico. Prosila je svetega Vincencija, naj ji izprosi to milost in s takimi mislimi je zvečer zaspala. Prisluhnimo Katarinini pripovedi, kaj je doživela tisto noč.
»Končno sem ob polnoči zaslišala, da me nekdo kliče po imenu. Prebudila sem se in pogledala v smer, od koder je prihajal glas… Odgrnila sem posteljno zaveso in zagledala belo oblečenega dečka, starega približno štiri ali pet let, ki mi pravi: ‘Vstani hitro in pridi v kapelo, sveta Devica te čaka tam.’ Takoj mi pride na misel: slišali me bodo. Deček pa mi odvrne: ‘Bodi mirna; pol noči je, vse spi, pridi, čakam te!’ Hitro sem se oblekla in stopila na dečkovo stran…
Šel je za menoj, bolje, jaz sem šla za njim. Hodil je na moji levici, obdan s svetlimi žarki. Povsod, koder je šel, so bile luči prižgane; temu sem se zelo čudila. Moje presenečenje pa je bilo ob vstopu v kapelo še večje: vrata so se odprla sama od sebe, brž ko se jih je deček dotaknil s koncem prstov – in začudenje je prekipelo do vrha, ko sem videla vse sveče in svetilke prižgane. To me je spominjalo na polnočnico. Vendar svete Device nisem videla. Deček me je peljal v svetišče k stolu gospoda ravnatelja; tam sem pokleknila, on pa je ves čas stal.
Ker se mi je zdelo, da že dolgo čakam, sem pogledala, če morda ne gredo nočne čuvajke po balkonu.
Končno je prišel zaželeni trenutek. Deček me opozori in mi pravi: ‘Glej, sveta Devica prihaja!’ Zaslišim nekak šum kot šelest svilene obleke, ki se bliža s tiste strani balkona, kjer je bila slika sv. Jožefa; (neka gospa) gre po oltarnih stopnicah na evangeljsko stran in se vsede na stol…
V dvomu sem, ali je sveta Devica ali ni. Toda deček, ki je še vedno tam, mi pravi: ‘Tu je sveta Devica!’ Ne bi mogla povedati, kaj sem tisti trenutek občutila in kaj se je dogajalo v meni, zdelo se mi je, da ne vidim svete Device.
Tedaj pa mi je spregovoril deček – pa ne več kot deček, marveč kot kar se da krepak moški – z odločnimi besedami. Tedaj sem spoznala sveto Devico in bila z enim skokom pri njej; pokleknila sem na oltarne stopnice in se z rokami naslonila na njena kolena.
Tam sem preživela najslajše trenutke svojega življenja. Ne bi mogla povedati, kaj vse sem občutila. Sveta Devica me je poučila, kako naj se obnašam do svojega duhovnega vodnika in dodala več stvari, ki jih ne smem povedati. Da bi me poučila, kako naj se vedem v svojih bridkostih, mi je z levo roko pokazala k vznožju oltarja in mi priporočila, naj prihajam tja in tam razodevam svoje težave; zagotovila mi je, da bom tam prejemala vso potrebno tolažbo.
Vprašala sem jo, kaj pomenijo vse stvari, ki sem jih videla in ona mi je to ljubeznivo pojasnila.
Ne bi vedela, koliko časa sem ostala pri njej. Ko je odhajala, sem opazila kot nekaj, kar blago ugaša: senco, ki je šla v smeri balkona po isti poti, ki je po njej tudi prišla. Vstala sem z oltarnih stopnic in opazila dečka tam, kjer sem ga pustila. Rekel mi de: ‘Odšla je…’
Vračala sva se po isti poti, ki je bila še vedno enako razsvetljena in tudi deček je bil še vedno na moji levici.
Ko sem se vrnila v posteljo, sem kmalu slišala biti uro dve. Zaspati nisem mogla več.
DRUGO PRIKAZOVANJE
Prisluhnimo, kako je Katarina opisala drugo srečanje z Brezmadežno Devico Marijo. V tem prikazanju ji je bila razodeta čudodelna svetinja.
»Dne 27. novembra, v soboto pred prvo adventno nedeljo, sem zvečer ob pol šestih po prvem delu premišljevanja, ko je vladala sveta tišina, zaslišala šum, kakor bi ga bila povzročila svilena obleka, ki je prihajal z desne strani balkona, tam nekje od podobe svetega Jožefa. Ozrla sem se tja in videla sveto Devico, stoječo v višini svetega Jožefa.
Preblažena Devica je bila čudovita: imela je belo svileno obleko, ki se je svetila kot zarja; bel pajčolan ji je segal do stopal, pod pajčolanom pa so se ji videli lasje; obraz je imela odkrit; noge so stale na obli ali polobli; drugo kroglo pa je držala v rokah, predstavljala je zemljo; svoje roke je imela sproščeno v višini prsi, oči pa obrnjene proti nebu; vsa njena pojava je bila tako čudovita, da je ne bi mogla naslikati.
Potem sem na njenih prstih nenadoma zagledala z različno svetlimi in velikimi biseri okrašene svetle prstane; iz biserov so žareli številni žarki; ti so se vedno bolj širili, posebno navzdol, tako da so skoraj popolnoma zakrili Devici noge.
Ko sem opazovala nebeško prikazen, je preblažena Devica obrnila oči k meni in me pogledala. Zaslišala sem glas, ki je govoril: ‘Krogla, ki jo vidiš, predstavlja ves svet, zlasti Francijo, potem pa tudi posamezne ljudi.’
Nemogoče mi je povedati, kaj sem čutila in videla, in ne morem opisati lepote prikazni ter sijaja žarkov.
‘Ti žarki pomenijo milosti, ki jih razlivam na tiste, ki me zanje prosijo.’
Tedaj sem razumela, kako nekaj lepega je klicati sveto Devico in kako darežljiva je do tistih, ki jo prosijo; kako obilne milosti deli tistim, ki jo zanje prosijo, in kako neizrekljivo je vesela, če lahko deli milosti.
Doživljala sem nedopovedljivo notranje veselje in nisem vedela, ali še živim ali ne več. Tedaj so se okoli svete Device pojavile z zlatimi črkami zapisane besede: ‘O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.’ Tedaj sem slišala tudi glas, ki mi je govoril: ‘Daj, poskrbi, da bodo po tem vzorcu kovali svetinjo; vsi, ki jo bodo nosili okrog vratu, bodo prejeli veliko milosti. Posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem.’
Ko sem bila nekega dne pri premišljevanju in razmišljala, kaj bi bilo treba dati na drugo stran, sem slišala glas: ‘Črka M in dvoje src že veliko pomenijo.’«
To drugo prikazanje je imela sestra Katarine še večkrat, vsaj trikrat. Ni pa točno povedala, kdaj. Verjetno od julija 1830 do septembra 1831.
SPOROČILO PRVE STRANI SVETINJE
Osrednja in glavna podoba na prvi strani svetinje je slika nebeške Gospe, brezmadežne Device Marije. Svoje roke drži razprostrte, odprte, nalahno spuščene navzdol in prijazno nagnjene k nam, kakor bi hotela vse zajeti in materinsko objeti. Zlati žarki se ji kakor sončni prameni sipljejo iz rok.
Komaj vidno stoji Devica na mali zemeljski obli in kača se zvija pod njenimi nogami. Okrog in okrog te skupine podob pa se blesti molitev: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
Leta 1894 je papež Leon XIII s posebnim odlokom vpeljal nov Marijin praznik, praznik prikazanja Brezmadežne od čudodelne svetinje za dan 27. novembra. S tem odlokom je bilo potrjeno od najvišje cerkvene oblasti, da to, kar je sestra Katarina videla v prikazni, ni bil samo privid ali prevara bolne domišljije, marveč živa resnica, resnično razodetje Matere Božje.
Osrednja in glavna podoba na prvi strani svetinje je slika nebeške Gospe, brezmadežne Device Marije. Svoje roke drži razprostrte, odprte, nalahno spuščene navzdol in prijazno nagnjene k nam, kakor bi hotela vse zajeti in materinsko objeti. Zlati žarki se ji kakor sončni prameni sipljejo iz rok. Komaj vidno stoji Devica na mali zemeljski obli in kača se zvija pod njenimi nogami. Okrog in okrog te skupine podob pa se blesti molitev: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
Sam Bog je Marijo izbral za posebno poslanstvo svoje nežne ljubezni.
Pogled na Brezmadežno v njeni nepopisni lepoti pa naj vžiga v naših srcih čedalje večjo ljubezen do notranje lepote in goreče hrepenenje, da bi bile tudi naše duše kolikor mogoče brezgrešne in lepe pred Bogom. Kako so bile srečne oči sestre Katarine, ki so videle vso to nebeško lepoto, saj je rekla: »Brezmadežna Devica, ki sem jo videla, je bila vsa lepa, bila je prelepa v svojih najlepših oblačilih.« Ni čudno, da je bila poslej slepa in gluha za vsako minljivo lepoto na svetu.
Kača, ki ji Marija stoji na glavi, je tista kača, ki je zapeljala Adama in Evo v nepokorščino do Boga in tako zasejala v ves človeški rod izvirni greh. Marija jo je premagala, kakor je Bog rekel, da ji bo glavo strla. Ta kača še danes odpira svoje žrelo proti nam, zato se v zaupni molitvi zatekamo k Mariji, da nam izprosi moč, da jo bomo lahko premagali, se pravi, da bomo premagali greh.
»Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« (1 Mz 3,1)
»Kača pa je rekla ženi: Nikakor ne bosta umrla!« (1 Mz 3, 4)
»Vsa lepa si, moja draga, in madeža ni na tebi«. (Vp 4, 7)
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)
Pogled na žarke, ki jih Brezmadežna razliva z obema rokama na zemeljski krog, pa naj nam vedno znova vzbuja upanje, da nas varuje na vsakem koraku, saj nas vabi: »Prihajajte pred ta oltar,« in nam zagotavlja: »tu se bodo milosti razlivale na vse, ki bodo zanje prosili.«
Da je Marija zares posredovalka milosti zasledimo tudi v Svetem pismu. Elizabeta in Janez Krstnik sta bila po Marijinem posredovanju napolnjena s Svetim Duhom (Lk 1,39-45).
Starček Simeon je po Marijinih rokah sprejel Odrešenika (Lk 2, 22-28).
Tudi v Kani Marija nastopi kot posredovalka med svati in Jezusom (Jn 2, 1-12).
Glavni razlog, da je Marija srednica vseh milosti pa je ta, ker je tesno sodelovala pri delu odrešenja. To se je še posebej pokazalo na Kalvariji (Jn 19, 25-27).
Zato pa nam je dala kratko navodilo, kako naj prosimo: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.
O, Marija, brez madeža spočeta… Marija nam razodeva, kaj v resnici je: brezmadežno spočetje. Od prvega trenutka življenja je v polnosti sprejela Božjo ljubezen. V njej ni nikakršnega sledu odklonitve. Po njej je Bog postal meso v našem svetu, danes pa se želi po nas še naprej rojevati v svetu.
Prosi za nas… Marija je tukaj in nam na uslugo, pozorna na vse naše potrebe. Za slehernega med nami prosi Boga, kakor je prosila v Kani. S tem izrazom »za nas« nam kliče v spomin, da se moramo vsak dan učiti živeti kot bratje in sestre iste družine, biti solidarni drug do drugega tudi v molitvi.
Ki se k tebi zatekamo. Ko nam je »vsega dovolj«, ko nas tlači preveč krivic in trdih udarcev, ko ne vemo več, kaj bi naredili za človeka, ki kliče na pomoč, ostane še zadnje pribežališče: Marija. Kakor mati prisluhne otrokom, tako je Marija blizu nam. Vse lahko sliši in razume, tudi tisto, česar ne znamo povedati. Usmerja nas k Sinu: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5). Posreduje nam svoj pogum in svoje upanje.
SPOROČILO DRUGE STRANI SVETINJE
Pet pomenljivih slik vidimo na tej strani svetinje. Osrednja slika je velika črka M s svetim križem. Nekoliko spodaj pod križem in Marijinim imenom pa vidimo podobi Marijinega in Jezusovega srca. Kaj pa pomeni venec iz dvanajstih zvezd?
Pet pomenljivih slik vidimo na tej strani svetinje. Osrednja slika je velika črka M s svetim križem. Sveti križ nas spominja na Njega, ki je za nas, namesto nas in iz ljubezni do nas na križu umrl, da nas je rešil večne teme, večne smrti, večnega pogubljenja in nam odprl vrata nebeškega raja. Zato je sveti križ znamenje našega odrešenja. Je tudi znamenje naše vere in sidro našega upanja.
Kaže nam, kako se je Kristus ves in popolnoma žrtvoval za nas in kako se mora tudi vsak izmed nas ves in popolnoma žrtvovati za Njega. Sveti križ nam je trdna opora in varno zavetje v vseh bridkostih in viharjih življenja; je romarska palica, na katero se moramo opirati vsi romarji na poti v nebesa in neusahljivi vir vseh potrebnih milosti, da moremo tja gori tudi srečno priromati.
Na svetinji Brezmadežne pa vidimo, da križ stoji na črki M. Črka M je začetna črka Marijinega imena. Na čudodelni svetinji je križ zasajen v črko M. To pomeni, da se je Odrešenik sveta rodil iz Marije, da je Marija mati križane Ljubezni. Brez nje ne bi imeli Odrešenika; brez nje bi nam križ ne bil drevo življenja.
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. ( Jn 19, 25)
Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19, 27)
In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« (Mt 12,47)
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. (Jn 3, 17)
Nekoliko spodaj pod križem in Marijinim imenom pa vidimo podobi Marijinega in Jezusovega srca. V vseh jezikih sveta je srce drugi izraz za sprejemanje, nežnost, ljubezen. Jezus je vse življenje razodeval dobroto Božjega srca. V občestvu s svojim Očetom ljubi življenje in vse, kar zadeva življenje ljudi. Kdor sreča Jezusa, odhaja od njega bolj živ. Jezus nam zaupa.
Verjame nam. Verjame, da moremo spremeniti življenje. Kljub našim nezvestobam in izdajstvom nas ne neha ljubiti. Marija je žena, doma med nami. Je obenem naša sestra in naša mati. Z vsem srcem nas ljubi. Kot mati in vzgojiteljica nas uči, naj se sprejemamo kot bratje in sestre ene družine. Obvezuje nas, da tam, kjer živimo, pomagamo pri gradnji pravičnega in bratskega sveta, kakor ga opeva v svojem Magnifikatu.
Trnova krona in meč nas opozarjata, kako zmotno bi bilo misliti, da je ljubezen nekaj lahkega. Vsaka ljubezen, če je pristna, prinese prej ali slej trpljenje, kajti težko je pozabiti nase in zapustiti samega sebe zaradi drugega.
»Čisto srce o Bog mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti«. Ps 51,12)
»Odstranim kamnito srce iz vašega srca in vam dam meseno srce«. ( Ezk 36,26)
»Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod ga vodi njegove korake«. ( Prg 16,9)
»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce«. (Lk 12,34)
Kaj pa pomeni venec iz dvanajstih zvezd? Razlagalci Svetega pisma uče, da pomeni vseh dvanajst Izraelovih rodov. Dvanajst zvezd pomeni veselo oznanilo Cerkvi. Jezus je Cerkev utemeljil na Petru in drugih apostolih (dvanajst zvezd). Danes sklepa Jezus zavezo s slehernim od nas. Vedno kliče ljudi, naj živijo po evangeliju. Tega pa se moramo lotiti skupaj, kajti veselo oznanilo živimo v Cerkvi.
Jezus je z nami na poti; računa na nas, da bomo omogočili tudi drugim, da bodo zaslišali njegovo besedo. Marija »zvezda evangelizacije«, nas spominja, da je pričevanje za Jezusa Kristusa v služenju bližnjemu iz ljubezni in brez izključevanja. Če smo pozorni in dejavni pri vsem, kar zadeva življenje ljudi, je naše poslanstvo v tem, da omogočimo vsakemu, zlasti pa najbolj ubogemu, da odkrije luč, ki je v njem.
»Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči«. (Jn 1,8)
»Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.« (Mt 5,14)
»Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5, 16)
»Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.« (Dan 12, 3)
