FATIMA
Manjša kot Lurd in zaradi tega še manj obiskana je druga velika Marijina božja pot katoliškega zahoda – Fatima na Portugalskem. Portugalska je na jugozahodnem delu Pirenejskega polotoka ki je bil od leta 711 pod arabsko oblastjo. Na portugalskem ozemlju je najbolj zahodna točka evropske celine – Rt Rocca zahodno od Lizbone. Ime kraja kamor od leta 1917, uradno pa od leta 1930, prihajajo romarji z vsega sveta je arabskega izvora. Po stari legendi, ki pa ima verjetno zgodovinsko podlago, je imel arabski poveljnik mesta Alcacer do Sal, ki so ga oblegali portugalci, hčerko Fatimo.
Ko so vitezi osvojili mesto, se je njihov voditelj zaljubil v lepo arabsko deklico, ki je tudi vzljubila viteza. Sprejela je krščansko vero in bila krščena na ime Quriana ter se poročila z vitezom. Ljudje, ki so jo poznali že od prej, so ji rekli kar Fatima. Ko je mlada žena kmalu umrla, je vitez, ki je odšel v samostan, dal nad njenim grobom zgraditi Marijino cerkev. Ko so ljudje hodili v cerkev so rekli:”Pojdimo k Fatimi!” In tako se je tistega kraja prijelo ime Fatima.
Fatima je vasica nekako v srcu Portugalske. Leži v pokrajini, ki je precej podobna naši Istri. Župnijo Fatima sestavlja več zaselkov. Eden od zaselkov se imenuje Aljustrel. Od tam so bili doma trije pastirci, otroci, ki se jim je 13. maja 1917 in nato vse do 13. oktobra 1917 vsakega 13. dne v mesecu prikazala Marija. To je bilo na gmajni, imenovani Cova de Iria – Sv Irene, zavetnice treh kraljev.
Ti trije otroci so bili: 10 letna Lucija Dos Santos, 9 letni Francisco Marto in njegova 7 letna sestrica Hiacinta.
Natanko na tistem kraju, kjer so otroci videli Mater Božjo, danes stoji kapelica s kipom, ki je narejen po opisu otrok. Drevo nad katerim je Gospa stala – nizek in košat graden (neke vrste hrast) – pa so ljudje razlomili in razrezali ter koščke odnesli domov kot relikvije.
13. maja 1917 je bila nedelja. Otroci, ki so pasli ovce, so se igrali; ko je sonce kazalo poldne so po krajevni navadi kleče molili rožni venec. Po molitvi se je nenadoma zabliskalo in menili so, da se pripravlja k nevihti, ko so pogledali k višku, so videli, da je nebo povsem brez oblačka. Tedaj so nad drevesom blizu sebe zagledali skrivnostno, čudovito lepo Gospo. Hoteli so zbežati, a Gospa jih je z materinsko dobroto zadržala, jim rekla, naj se ne bojijo, povedala, da prihaja iz nebes in jim naročila, naj prihajajo sem ob isti uri vsakega trinajstega v mesecu do oktobra. “Oktobra vam bom povedala kdo sem in kaj želim od vas.” Naročila jim je še, naj vsak dan molijo rožni venec za mir na svetu. V Evropi je tedaj divjala prva svetovna vojna. Otroci so sklenili, da bodo o prikazni molčali, vendar je Jacinta vse izklepetala mami. Male vidce so začeli nadlegovati z radovednimi vprašanji, vendar so ubogali Gospo ter 13. junija odšli v dolino Iria. Spremljalo jih je 50 ljudi. Marija jim je spet priporočala, naj molijo rožni venec za mir.
13. julija je prišlo sem že 3000 pobožnih ali radovednih ljudi – jim je med drugim naročila tudi to, naj pri molitvi rožnega venca pred vsako destko zmolijo prošnjo: “Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.” Ta molitev se je naglo razširila po vsem svetu.
Podobno kot lurško Bernadette so zdaj od vseh strani začeli pritiskati na fatimske pastirčke, da bi priznali, kako so si vse skupaj le izmislili.. Postavili so jih, vendar so otroci ostali pri svojem. Pri naslednjem prikazanju, 13. avgusta, je šlo v dolino Iria že
18 000 ljudi, septembra jih je bilo 30 000, pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, pa kar okoli 70 000 in vsi ti so bili priča nenavadnemu astronomskemu pojavu. Sonce se je začelo naglo vrteti okoli svoje osi in je sipalo okoli sebe snope mavričnih barv, potem je začelo naglo padati ter je v vijugah poplesavalo. Prizor je trajal kakih deset minut in videli so ga vsi, tudi mnogi, ki so bili od tega kraja nekaj kilometrov vstran. To je bila čudežna potrditev, da je prikazen res prihajala iz nebes. Ta dan je Marija veliko povedala: “Jaz sem Gospa rožnega venca.” Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast.” Potem pa je ponovno naročila, ” naj molijo vsak dan rožni venec in delajo pokoro za svoje grehe.”
V prejšnjih prikazovanjih je Marija priporočala tudi češčenje njenega Brezmadežnega Srca.
Obdobje prikazovanj je bilo tako končano, začela se je pet let trajajoča doba borbe, ko so nasprotniki z vsemi silami skušali zavreti češčenje Matere božje v dolini Irija. Škof iz Leiria je ustanovil posebno komisijo, ki je stvar natančno in strogo preiskala. Delal je sedem let.
13. oktobra 1930 je škof izdal uradno dovoljenje za romanje v Fatimo. Dva mala vidca sta med tem že umrla: najprej Francisco (1919), nato pa Hiacinta (1920). Lucija je 1921 odšla najprej v mesto Porto, 1925 pa je vstopila v samostan redovnic dorotejk, 1948 pa je postala karmeličanka, redovnica strogega reda v Coimbri. V javnosti se je pokazala 13. maja 1967, ko je ob 50 letnici fatimskih prikazovanj na to veliko božjo pot romal papež Pavel VI.
Marija je trem pastirčkom naročila, naj odgovornim sporočijo njeno željo, da na kraju prikazovanja zgradijo kapelo njej v čast. Leta 1925 so postavili temeljni kamen za veličastno cerkev, ki je bila posvečena 7. oktobra 1953 Kraljici presvetega Rožnega venca. Cerkev je grajena v slogu umirjenega baroka in portugalskega neo klasicizma, nad pokrajino kraljuje visok zvonik. Cerkev ima petnajst oltarjev – kolikor je skrivnosti Rožnega venca. 14 oltarjev predstavlja 14 portugalskih škofij, glavni oltar pa je “oltar sveta”. Okoli cerkve je vrsta stavb za romarje, tu so razni samostani in verski zavodi. Tudi tu je, kakor v Lurdu, velik križev pot. Trg pred cerkvijo sprejme lahko ogromno število romarjev. Ob priliki papeževega obiska za 50 – letnico prikazovanj (13. maja 1967) se je tu zbralo kar 2 000 000 romarjev. Tudi v Fatimi so vpeljali procesije z lučkami, blagoslov bolnikov, tudi tu se dogajajo številna čudežna ozdravljenja.
Ko je 1936 izbruhnila državljanska vojna v sosednji Španiji, je bilo 13. maja portugalsko romanje v Fatimo, pri katerem so Marijo, kraljico Miru, prosili, da bi njihovo deželo obvarovala vojne. Romarjev je bilo 250 000. Kar pol miljona pa jih je bilo dve leti kasneje, ko so se prišli zahvalit, da je bil ohranjen mir v njihovi domovini. 13. maja 1946 je bil slovesno kronan kip fatimske Matere božje, ki je nato romal po vsej Portugalski.
Leta 1947 so naredili lep posnetek fatimske Marije, ki je potem s helikopterjem potoval po vsem svetu. Spremljali so ga beli golobi, simboli miru. Leta 1951 so bile v Fatimi zaključne slovesnosti svetega leta in takrat se je tam zbralo 1 000 000 romarjev. Leta 1954, ob stoletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, je papež Pij XII.svet posvetil Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in takrat se je spet v Fatimo zgrnilo veliko romarjev z vsega sveta. Prva skupina romarjev slovenskih in dežel bivše Jugoslavije ki je obiskala Fatimo marca 1968 leta. Sledilo je še več romanj, tako da je v jubilejnem letu obiskalo Fatimo okoli 1000 Slovencev.
13. maja 2000 sledi nadaljevanje:
V Rimu je Sv. Oče Janez Pavel II. ob navzočnosti nepregeldne množice romarjev proglasil za blažena oba fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto.To proglasitev je radostna dočakala še živeča vidkinja Lucija. Hkrati je kardinal Sodano – državni sekretar Vatikana sporočil, da bo v roku enega meseca razkrita končno tudi tretja fatimska skrivnost.
Dne 21. junija je po internetu prišlo obvestilo, da je za dne 26. junija 2000 ob 11.30 sklicana tiskovna konferenca v avli Janeza Pavla II., kjer bo prefekt kongregacije za nauk vere kardinal Joseph Ratzinger uradno predstavil dokument z naslovom :”Tretja fatimska skrivnost”
Del tega dokumenta je bil že objavljen, čeprav urad kongregacije za nauk vere ni tega dokumenta
do sedaj še potrdil.
Sporočilo “Gospe” Marije iz Fatime
Dano Luciji 13. 10. 1917
Sledeče sporočilo je dala Lucija 22. maja 1958 patru Auguštinu Fuentes, postulatorju zadeve za beatifikacijo Frančiška in Hiacinte iz Fatime.
“Oče, Marija je zelo nezadovoljna, ker se ni vzelo zares njeno sporočilo iz 1917 leta.” Niso ga upoštevali niti dobri, niti hudobni. Dobri gredo po svoji poti brezskrbno in ne sledijo nebeškim normam, hudobni pa se držijo široke poti v pogubo. Prav nič jih ne vznemirjajo kazni, ki jim grozijo. Verjemite oče, Gospod bo kaznoval svet prav kmalu. Kazen nam nenehno grozi; kmalu bo prišla materialna kazen; predstavljajte si oče, koliko duš bo prišlo v pekel. In to se bo zgodilo, ker se ne moli in se ne dela pokore. To je vzrok za žalost Božje Matere.
Oče, povejte vsem, da mi je Marija mnogokrat rekla:
“Mnogo narodov bo izginilo iz obličja zemlje. Narodi brez vere v Boga bodo tisti meč, ki ga je Bog sam izbral, da kaznuje človeštvo, če ne bomo mi z molitvijo in zakramenti dosegli zanje milost spreobrnjenja”.
Povejte oče, da satan začenja odločilno bitko proti Mariji, kajti tisto, kar žalosti Srce Brezmadežne Marije in Jezusa, je padanje religioznih in duhovnih duš. On ve, da redovniki in duhovniki s tem, da zapustijo svoj vzvišen poklic, vlečejo mnoge duše v pekel. Mi smo skoraj še pravočasni, da zadržimo kazen Nebes.
Na razpolago imamo dve zelo uspešni sredstvi: MOLITEV IN ŽRTVOVANJE.
Satan naredi vse, da bi nas raztresel in nam vzel smisel za molitev: rešili ali pogubili se bomo skupaj.
Toda oče, treba je povedati ljudem, da ne smejo stati in čakati, da bo vrhovni poglavar (papež) pozval k spokornosti in molitvi, niti ne škofje, župniki, niti generalni predstojniki. Čas je, da vsak po lastni inicjativi opravlja sveta dela in preoblikuje svoje življenje glede na Marijine opomine!
Drugi del sporočila:
Hudič hoče zagospodovati nad posvečenimi dušami; poskuša jih spriditi, tako da bi zapeljal druge h končni nepokornosti. In zato uporablja vse vrste spletk in celo to, da predlaga posodobitev religioznega življenja. Iz tega izhaja nerodovitnost notranjega življenja in hladnost laikov glede odpovedi užitkom in popolnemu žrtvovanju Bogu.
Povejte oče, da sta dve stvari pomagali posvetiti Hijacinto in Frančiška: Marijina žalost in videnje pekla. Marija se nahaja kot med dvema mečema. Na eni strani vidi človeštvo zakrknjeno in nezainteresirano pred grozečimi kaznimi, na drugi strani pa vidi nas, ki teptamo zakramente in zapostavljamo kazen, ki se bliža s tem, da ostajamo neverni, čutni in materialistični. Marija je izrecno rekla: “Bližamo se zadnjim časom”. Rekla mi je to trikrat:
– Najprej je zatrdila, da je hudič začel odločilni boj-to je končni, iz katerega bo izšel zmagovalec ali poraženec – ali smo z Bogom ali smo s hudičem.
– Drugikrat mi je povedala, da so zadnja sredstva, ki jih ima svet: Sveti Rožni venec in vdanost Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
– Tretjič mi je rekla – ko bodo izčrpana druga sredstva, ki jih ljudje zaničujejo, nam bo dala
s trepetom zadnje sidro rešitve, ki je Presveta Devica osebno; znaki solza, sporočila vidcev. Marija pravi, da nam ne bo več prizaneseno, če bomo še nadaljevali z žalitvami in neposlušnostjo.
Oče, mi je rekla Lucija, nujno je, da se zavemo strašne stvarnosti. Ne želimo napolniti duše s strahom, ampak poudariti nujen klic k stvarnosti. Odkar je presveta Devica dala veliko moč Sv. Rožnemu vencu, ni več materialnega ali duhovnega, narodnega ali mednarodnega problema, ki se nebi mogel rešiti s sv. Rožnim vencem in z našimi žrtvami. S tem, da ga bomo molili z ljubeznijo in vdanostjo,bo to pomenilo tolažbo za Marijo in bomo s tem obrisali toliko solza njenemu Brezmadežnemu Srcu!
Tesnobna opozorila
Slavna tretja skrivnost iz Fatime, ki jo je časnik “Nova Evropa” iz Stuttgarta, 15.10.1963 leta objavil pod naslovom “Prihodnost človeštva” Članek je priobčil “izvleček” iz Fatimske skrivnosti, katere objavo so pričakovali leta 1960.
13. 10. 1917 leta po več prikazovanjih, se je presveta Devica zadnjikrat prikazala otrokom iz Fatime: Luciji, Hijacinti in Frančišku. Po “čudežnem dogodku sonca”, je Božja Mati razkrila Luciji posebno sporočilo, ki pravi med drugim tudi to:
Ne boj se draga mala. Mati Božja sem, ki ti govori in prosi, da objaviš to sporočilo celemu svetu. Pri tem boš naletela na hud odpor. Dobro poslušaj in pazi nato, kar ti povem: Ljudje se morajo popraviti. S ponižnimi prošnjami morajo prositi odpuščanja za grehe, ki so jih storili, ali, ki bi jih mogli storiti.
Ti želiš, da ti dam nek znak, da bi vsi sprejeli moje besede, ki jih povem po tebi človeškemu rodu. Videla si “videnje sonca” in vsi verujoči, neverujoči, kmetje, meščani, modri, časnikarji, laiki, duhovniki – vsi so ga videli. In zdaj oznani v mojem imenu: Velika kazen bo prišla na ves človeški rod, ne danes, ne jutri, ampak v drugi polovici XX. stoletja. To sem že povedala otrokoma Melaniji in Maksimu v “La Salette”, in danes ponavljam tebi, ker so ljudje grešili in teptali dar, ki sem ga napravila.
Hudič vlada na najvišjih mestih in določa potek stvari. Uspel se bo praktično vriniti prav med vrhove Cerkve.
Uspel bo zapeljati duhove velikih znanstvenikov, ki izumljajo orožje s katerim bo mogoče uničiti v nekaj minutah velik del človeštva.
V oblasti bo imel mogočneže, ki vladajo narode in jih bo naščuval, da bodo izdelali ogromne količine tistega orožja. In če se človeštvo slučajno ne bo postavilo po robu, bom prisiljena pustiti mojemu Sinu proste roke. In tedaj boš videla, da bo Bog kaznoval ljudi z večjo strogostjo, kot je bil storil z vesoljnim potopom.
Prišel bo čas časov in konec vseh koncev, če se človeštvo ne bo spreobrnilo in če bi vse moralo ostati kot sedaj in še slabše, se bo moralo še bolj poslabšati, veliki in mogočni bodo pogubljeni skupaj z majhnimi in slabotnimi. Tudi za cerkev bo prišel čas njenih največjih preizkušenj.
Kardinali se bodo zoperstavili kardinalom, škofje škofom. Satan bo korakal v njihovih vrstah in v Rimu bodo velike spremembe. To kar je gnilo bo padlo. In to, kar bo padlo, se ne bo več dvignilo. Cerkev bo zamračena in svet bo pretresen z nasiljem. Prišel bo čas, ko ne bo noben kralj, vladar, kardinal, škof pričakoval Njega, ki bo vsekakor prišel, da bi kaznoval po načrtu Nebeškega Očeta.
“Velika vojna se bo vnela v drugi polovici XX. stoletja.Ogenj in dim bosta padala z neba, vode oceanov se bodo parile in pena se bo dvigala in vse preobračala ter vse potopila. Milijoni in milijoni bodo umirali iz ure v uro in tisti, ki bodo preživeli bodo zavidali mrtvim. Na katerokoli stran neba se bo oko obrnilo, bo stiska, revščina, ruševine po vseh krajih. Vidiš? Čas se vedno bolj bliža in brezno se širi brez upanja.
Dobri bodo umrli skupaj s hudobnimi, veliki z malimi, poglavarji Cerkve skupaj s svojimi verniki in vladarji skupaj s svojimi narodi. smrt bo povsod zaradi napak norcev in hudičevih privržencev, takrat bo – in samo takrat – vladal nad svetom.
Končno, takrat, ko bodo tisti, ki bodo preživeli vse te dogodke in bodo še pri življenju, bodo ponovno razglašali Boga ni njegovo slavo in mu služili kot nekoč, ko svet ni bil tako izprijen.
Pojdi moja mala in razglasi to sporočilo. Jaz bom s tem namenom vedno ob tvoji strani, da ti bom pomagala.”
Niti papež Janez XXIII niti Pavel VI. nista smatrala za primerno, da bi odkrila del skrivnosti iz Fatime svetu in v zadnjem času je tudi sestra Lucija Dos Santos izjavila, da je, ko je pisala tretjo skrivnost smatrala, da je ni primerno objaviti pred letom 1960, ker je dobršen del sveta nebi razumel.
Sveti oče Janez Pavel II. je 13. maja 2000 ob proglasiti Frančiška in Hijacinte za blažena v Fatimi izrekel besede: “I tempi sono maturi” Čas je zrel. Izgleda, da je Sveti oče želel objavo tretje Fatimske skrivnosti povezati z beatifikacijo Frančiška in Hiacinte, ki sta ravno ob tej viziji veliko trpela in molila za papeža.
TRETJI DEL SKRIVNOSTI OBJAVLJENE 13. JULIJA 1917 V COVA DE IRIA – FATIMA
( Prevedeno po izvirniku-rokopisu sestre Lucije.)
Pišem iz ubogljivosti do Vas, svojemu Bogu, ki mi to ukazuje po svoji odličnosti prevzvišenega gospoda škofa iz Leire in po vaši in moji Najsvetejši Materi.
Po dveh delih, ki sem jih že opisala smo videli na levi strani naše ljube Gospe malo višje angela, ki je držal ognjeni meč v svoji levi roki. Iz iskrečega meča so prihajali ognjeni zublji in zdelo se nam je, naj bi zažgali zemljo, toda ognjeni zublji so ugašali, ko so prišli v dotik s sijajem, ki ga je naša ljuba Gospa z desnico usmerjala proti angelu. Angel je s svojo desnico kazal proti zemlji in klical z močnim glasom: Pokora, Pokora, Pokora!
In videli smo v neskončni svetlobi, ki je Bog: “Nekaj, ki je izgledalo kot osebe v zrcalu, kadar gredo mimo njega” , v belo oblečenega škofa. Imeli smo občutek, da je to Sveti Oče.
Mnogi drugi škofje, duhovniki, redovniki in redovnice so se vzpenjali na strm hrib na katerega vrhu se je nahajal velik križ iz neobdelanega debla, kot da je iz plutovinastega hrasta z lubjem. Preden se je povzpel do njega, je Sveti Oče šel skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno.
Drhteč in s klecavimi koraki, obtežen z bolečino in tesnobo je molil za duše neštevilnih mrličev, katere je srečeval na svoji poti. Ko je prišel na hrib, je pokleknil v podnožje velikega križa. Tu ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj iz strelnega orožja in s puščicami. Na enak način so umirali eden za drugim škofje, duhovniki, redovniki in razni ljudje možki in ženske različnih vrst in stanov.
Pod obema krakoma križa sta stala dva angela in vsak je imel v roki kristalno posodo za zalivanje.
V posodi sta zbirala kri mučencev in z njo napajala duše, ki so se bližale Bogu.
PRVA IN DRUGA SKRIVNOST
Zaradi tega moram povedati nekaj o skrivnosti in odgovoriti na prvo vprašanje. Kaj je skrivnost? Prepričana sem, da to lahko povem, ker imam za to dovoljenje iz Nebes. Božji poslanci tukaj na zemlji so me na različne načine in z različnimi pismi za to pooblastili. Verjamem, da vaša odličnost hrani eno tako pismo, ki izhaja od patra Jose Bernarda Goncalesa in v njem mi zapoveduje da pišem Svetemu Očetu. Ena točka v tem pismu se nanaša na objavo skrivnosti. Nekaj sem že povedala. Da nebi preveč podaljševala tega pisma, ki naj bi bilo kratko, se bom omejila na najnujnejše in prepustila Bogu, da izkoristim za to najboljši trenutek
V drugem pismu sem že opisala dvom, ki me je težil od trinajstega junija do trinajstega julija, ki pa je popolnoma zbledel po tem videnju. Dobro!
Skrivnost je sestavljena iz treh različnih delov od katerih sedaj želim odkriti dva dela.
Prva je bila torej vizija pekla.
Marija nam je pokazala veliko ognjeno morje. Zdelo se nam je, de se nahaja pod zemljo. Videli smo hudiče in duše potopljene v ta ogenj, kot da so prozorno črne ali rjavo razžarjene človeške oblike, ki so valovale po ognjenih zubljih, ki so jih nosili sem ter tja in buhteli iz njih skupaj z oblaki dima. Padale so na vse strani kot iskre pri velikem požaru brez teže in ravnotežja, tulile od bolečin in s kriki obupa, ki so izražali grozo in bi se človek ob njih tresel od strahu.
Hudiče smo spoznali po strašnih in gnusnih oblikah odvratnih nepoznanih živali, ki so bili prozorni in črni.
To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nam je pred tem obljubila, da nas bo popeljala v nebesa, (v prvem prikazovanju) če ne, verjamem, da bi umrli od strahu in groze.
V nadaljevanju smo dvignili svoj pogled v Marijo, ki nam je govorila z dobroto in žalostjo:
– “Videli ste pekel v katerega padajo duše ubogih grešnikov. Da bi jih odrešil, želi Bog, da se v svetu ustanovi pobožnost do mojega Brezmadežnega srca. Če se bo delalo to, kar vam bom povedala, se bodo mnoge duše rešile in nastopil bo mir. Vojna se bo končala, toda če ne bodo prenehali žaliti Boga, bo v času papeževanja papeža Pija XII. izbruhnila nova še strašnejša vojna.
Ko boste zagledali noč, ki bo obsijana z nepoznano svetlobo, vedite, da je to veliki znak, ki vam ga Bog daje, da bo svet kaznoval zaradi njegovih zločinov z vojno, lakoto, preganjanjem Cerkve in svetega Očeta. (Noč obsijana z nepoznano svetlobo je bil polarni sij krvavo rdeče barve, ki so ga ljudje gledali na nebu pred drugo svetovno vojno nekega večera. Očividci zatrjujejo da je trajal štiri ure in ga povezujejo s štiriletno vojno.) Da bi se to preprečilo, bom prišla in zahtevala posvetitev Rusije mojemu Brezmadežnemu srcu ter za grehe zadostilno sveto obhajilo prvih sobot v mesecu. Če bodo sprejete moje zahteve, se bo Rusija spreobrnila in bo nastopil mir. Če ne, bo razširila svoje zmote po celem svetu, pospešila vojne in preganjanje Cerkve. Dobri bodo mučeni, Sveti Oče bo zelo trpel in različni narodi bodo uničeni. Končno bo zmagalo moje Brezmadežno Srce. Sveti Oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila a svetu bo podarjeno obdobje miru.
Ne slepimo se, da smo rešeni, vsekakor je prišel čas, v katerm besede ne zadoščajo več, ampak je treba takoj ukrepati, če hočemo, da bo vsak od nas lahko videl prek ognja
.Luč.
DA BI LE NEKOLIKO RAZUMELI ZAKAJ SE MORAMO SPREOBRNITI,