NAJ VELIKA BOŽJA MILOST DANA V ITAPIRANGI – BRAZILIJA PO PRIKAZOVANJIH KRALJICE ROŽNEGA VENCA IN MIRU EDSONU GLAUBER NE GRE NIKOLI V POZABO, ZARADI ČLOVEŠKIH GREHOV IN GREŠNOSTI.
KRALJICA ROŽNEGA VENCA IN MIRU – PROSI ZA NAS. NAJ PRIDE ČIMPREJ ZMAGA TVOJEGA BREZMADEŽNEGA SRCA SKUPAJ S SVETIMI TREMI SRCI: JEZUSA, MARIJE IN SV. JOŽEFA.
PREDVAJANO NA TV EXODUS EDSON
Dober dan, pozdravljam vas in vesel sem, da sem danes tukaj.
Moje ime je Edson Glauber in prihajam iz Manausa, Amazonija, Brazilija. Tam, v Manausu živim s svojimi starši in brati. Od zmeraj smo katoliška družina. Moja mati je mene in moje brate vedno, že kot majhne otroke učila moliti rožni venec Device Marije. In kot vse družine tam v Amazoniji smo molili rožni venec, kadar smo imeli težave. Ko pa nam je šlo dobro, nismo molili. In tako nismo prav živeli naše vere. V preteklosti mojega življenja, kot vsi mladi, sem se hotel tudi jaz zabavati, biti s prijatelji . Ko odraščaš, tam pri 14, 15 letih, nisem imel interesa, da bi šel v cerkev. Toda Bog nas pokliče in nam pokaže, da se moramo spremeniti in živeti po veri. In to se je zgodilo meni in moji družini. Božji klic, v katerem nas Bog jasno pokliče, da živimo našo pot spreobrnjenja z Njim.
Vse se začelo v letu 1994 v mesecu maju, 2. maja. Pred temi dogodki sem na svojem domu prejemal božja opozorila.. Kot sem dejal, Bog je poklical mene in mojo družino k spreobrnjenju. To se je zgodilo s smrtjo mojega brata, ki je bil star 11 let in mu je bilo ime Quirino. Quirino je bil mlajši od mene. Quirino se je tistega dne, 1. septembra 1989, takrat sem jaz imel 16 let, doma igral. In tedaj se je poškodoval. Bilo je zelo hudo in v bolnišnici ni preživel. To je bil prvi Božji klic meni in moji družini, da se moramo približati Bogu. Prej nisem več hotel hoditi v cerkev. Bil sem zelo uporniški. Ko je moj bratec umrl, sem po enem tednu začel sanjati Marijo in Jezusa. Ko so ga peljali v bolnico in je potem umrl, sem najprej prosil Marijo. V knjigi sem videl sliko majhnega kipa Fatimske Marije in sem se obrnil k Mariji, ter jo preprosto prosil : » Pomagaj nam!« Moji starši v tistih trenutkih niso bili doma. Bili so v centru Manausa, da bi kupili nekaj stvari za našo družino. Ko sta starša prišla domov, se je najhujše že zgodilo in veliko smo trpeli. Od tistega 1. septembra je Bog začel svoje delovanje v moji duši. Začel sem se približevati molitvi, začel sem moliti rožni venec, šel sem v cerkev. Začel sem sanjati Jezusa in Devico Marijo, ki sta mi v sanjah pokazala določene stvari. Pravim sanje, vendar so bile resničnost. Bile so sanje, ki niso bile kot sanje, bilo je nekaj kar mi je Bog razodeval. Preden so se začeli dogodki 2. maja, ko se je Marija prikazala na mojem domu, sem začel opravljati prve sobote v mesecu v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Moja prijateljica mi je podarila knjižico, v kateri je pisalo, da Marija prosi za opravljanje prvih sobot. In ko sem začel opravljati pobožnost prvih sobot v mesecu, sem sanjal Marijo, ki me je začela pripravljati. Ker sem bil mlad, nisem razumel, kaj želi Marija od mene. 30. aprila 1994 sem molil na svojem domu s svojimi prijatelji in brati, saj smo se odločili ob sobotah skupaj moliti rožni venec. Med molitvijo sem zaslišal glas, ki mi je govoril. Bilo je med drugo in tretjo skrivnostjo rožnega venca, ko sem slišal glas, ki mi je rekel: » Moli s srcem.« Odprl sem oči, da bi videl, kdo govori z manoj. A nisem videl nikogar. Bil je zelo lep ženski glas. Bili so samo moji bratje in prijatelji. Mislil sem, da ni bilo nikogar in nadaljeval sem z molitvijo. Glas je ponovno spregovoril in dejal: » Moli rožni venec vsak dan.« Odprl sem oči in nikogar nisem videl. Mislil sem, kdo govori? Ko smo končali rožni venec in smo molili Pozdravljena Kraljica, sem slišal glas, ki je prihajal od Jezusove in Marijine slike, ki jer visela na steni v sobi. Glas, ki je prihajal iz Marijine slike mi je rekel: »Prihajam, čakaj me!« Po tem nisem slišal ničesar več. Izgledalo je, kot da Jezus in Marija prihajata iz slike in bila sta kot živa. Bil sem zelo ganjen. Potem je vse izginilo. To je bilo v soboto 30. aprila.
V nedeljo, 1. maja, je v Braziliji umrl zelo poznan dirkač Ayrton Senna, in to so pokazali po televiziji. In ko je to gledala moja mama, se je spomnila svojega sina Quirina, ki je umrl leta l989. Ob tem spominu je tisto nedeljo veliko jokala.
Moja mama je šla spat vsa objokana, pa tudi sicer je zelo veliko jokala za mojim bratom. V jutru, iz nedelje na ponedeljek, med 1. in 2. majem, se je ob 4. uri zjutraj moja mama prebudila, kot da bi jo nekdo klical k molitvi. Vstala je, šla v dnevno sobo, da bi molila rožni venec. Zmolila je tri dele rožnega venca; veselega, žalostnega in častitljivega. Ob koncu častitljivega dela rožnega venca se je soba napolnila s čudovito svetlobo in prikaže se ji mlada žena z belim plaščem in belo obleko, ki sta ji segala do tal. Bila je bosa in na oblaku. Mami je pokazala rožni venec. Moja mama je bila ganjena, ko je imela to videnje. V srcu je čutila, da je bila Marija, toda Marija ji ni povedala, da je Ona. Moja mama ji je rekla: »Blagoslovi mene in mojo družino in če je mogoče ves svet. Pomagaj meni in moji družini in če je mogoče, vsemu človeštvu.« In moja mama jo je pogumno vprašala, če je mojemu bratu dobro. Ni imela želje, da bi ga videla, želela je le vedeti, ali mu je dobro. Želela je imeti ta odgovor, da bi se potolažila. In Marija je pokazala moji mami brata. Mama je videla mojega brata Quirina. Moj brat je pogledal mamo, se obrnil k Mariji in ji rekel: »Moja mama me vidi,« ter izginil.
Moja mama je bila zelo ganjena, ker je videla svojega sina, ki ji ga je Marija pokazala. Rekla je Mariji:« Kako se vam lahko zahvalim?« Marija jo pogleda, pokaže rožni venec, ki ga je imela v rokah in ji reče: »Moli, moli!« To je bilo prvo sporočilo prvega prikazovanje 2. maja 1994.
Prikazali so se Marija, Jezus in sveti Jožef. Prej nisem častil svetega Jožefa, toda Gospod me je na to pripravljal. Ko sem obiskoval katedralo v centru Manausa, ki je posvečena Brezmadežnemu spočetju, so mnogi ljudje hodili tja in molili k Mariji. Tudi jaz sem hodil tja molit k Mariji. Na levi strani, ko vstopiš v katedralo je zelo lep kip svetega Jožefa. V svojem srcu sem čutil, da me vleče molit k svetemu Jožefu. In ko sem šel k maši v katedralo, sem se vsakokrat ustavil pomolit pri svetemu Jožefu. Čutil sem v svojem srcu, kot da vsi hodijo le k Mariji, k svetemu Jožefu pa nihče. Nekoč se mi je utrnila misel:« Ubogi, nihče ne moli k njemu.« Ta dan je minil. Vrnil sem se domov. Pozneje sta mi v prikazovanjih Jezus in Marija v svojih sporočilih veliko govorila o svetem Jožefu. Dejala sta, da moram počakati obisk svetega Jožefa, ki ga bo poslal Gospod. Dal bo pomembna sporočila za svet, za družine in za Cerkev.
To mi je Marija rekla v letu 1995. Po enem letu, torej od decembra 1995 do decembra 1996, ko sem se že spraševal zakaj Marija govori, da se bo prikazal sveti Jožef, pa se v tem času ni nikoli prikazal, sem si dejal:« Morda ne bo prišel.« Toda, Sveti Jožef je prišel po enem letu od Marijinega sporočila. Govoril je o pobožnosti k Njegovemu prečistemu Srcu.
Sveti Jožef mi je razkril določene stvari, vendar ne vsega. Povedal mi je da je odšel s tega sveta ob 21. uri. On in Jezus sta mi govorila o tem. Sveti Jožef mi je govoril o Jezusovem rojstvu. Ko je videl Jezusa, ki se je rodil v Betlehemu, je njegovo prečisto Srce doživelo in se napolnilo z veliko radostjo. Takrat je Jožef prejel velike milosti. Sveti Jožef mi je govoril o svoji žalosti, ko je izgubil Jezusa v templju. Ko sta Marija in Jožef našla Jezusa v templju je Marija dala čast svetemu Jožefu. Marija bi lahko poklicala Jezusa, vendar tega ni storila.
Ni dala sebe na prvo mesto, ampak svetega Jožefa. Rekla je: »Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.« Pred vsemi v templju je Marija dala čast svetemu Jožefu. Jezus je vprašal: »Zakaj sta me iskala. Ali nista vedela, da sem v hiši mojega očeta.«
Marija je dala to čast svetemu Jožefu. On je tam molčal. Sveti Jožef, ki ju ljubi in Jezus in Marija, ki ga ljubita. Jezus in Marija sta hvaležna svetemu Jožefu za vse kar je storil zanju. Sveti Jožef mi je v videnjih pokazal nekatere dogodke, ko je živel z Jezusom in Marijo. Pokazal mi je, kako je imel Jezusa v svojem naročju. Eno videnje se me je zelo dotaknilo. Sveti Jožef je gledal malega Jezusa, ko je bil še zelo majhen. Po Božjem razodetju je vedel, kaj se bo zgodilo z Jezusom. Vedel je, da takrat ne bo več ob Jezusu, ker bo odšel. Bog mu je razodel, da bodo mnogi izmaličili Jezusovo obličje in da ga bodo mnogi udarjali s pestmi. Jožef je ljubeče poljubljal Jezuščkovo obličje, ga ljubil in že daroval zadoščevanje za vse žalitve, ki jih bo moral Jezus sprejeti. To se me je zelo dotaknilo, ta velika ljubezen svetega Jožefa do Jezusa. Sveti Jožef je tako zelo ljubil Jezusa in Marijo.
Sveti Jožef je prejel od Boga veliko slavo. Tako kot je Marija šla v nebesa, je tudi sveti Jožef tam v nebesih in ima za nas pred Božjim prestolom veliko moč priprošnje. Za Marijo je sveti Jožef v nebesih svetnik, ki ga moramo častiti. Toda toliki ljudje ne častijo svetega Jožefa.
Toliki ljudje pozabijo moliti k svetemu Jožefu. Molijo k svetemu Frančišku, sveti Katarini.. Ne spomnijo se pa, da je za Marijo sveti Jožef največji med vsemi svetniki. Sveti Jožef je tisti, ki kot Marija doseže tolike milosti pred Bogom in posreduje za družine, ker je zaščitnik svete Cerkve in zaščitnik družin. Varuje naše družine, tako kot je varoval Sveto Družino. Sveti Jožef je šel v nebesa in je tam v veliki slavi z Jezusom in Marijo. V Itapirangi so se v enem prikazovanju, ki je bilo pred križem blizu kapele, prikazali vsi trije. Sedeli so na lepih prestolih. Jezus je bil v sredini, Marija na Jezusovi desni strani in sveti Jožef na levi. Vsi trije so imeli na svojih glavah zlate krone, ki so se svetile. Tudi sveti Jožef je imel zlato krono, ki se je slavnostno bleščala. Marija na Jezusovi desni in sveti Jožef na levi. Jezus hoče, da zelo ljubimo svetega Jožefa, tako kot ljubimo Njega in Njegovo Mater, sveto Devico. Svetega Jožefa moramo močno ljubiti!
Da, sveti Jožef je tisti, ki je varoval Brezmadežno Devico in Božjega Odrešenika Jezusa, Kralja nebes. Nobenemu človek Bog ni dal take slave, kot jo je dal svetemu Jožefu. Sveti Jožef je imel v svojih rokah Božjo Besedo, ki se je učlovečila.
Ko so ljudje šli tja (v sinagogo) slavit Boga v Pismih, je sveti Jožef imel s seboj Jezusa, živega Boga. Zahvaljeval se je Bogu Očetu za to veliko čast, ki mu je bila izkazana, da je lahko bil pred vsemi ljudmi Jezusov oče na zemlji. Svetega Jožefa je Bog izbral za to nalogo. Sin je to hotel in Sveti Duh je dopustil, da je bil sveti Jožef Marijin ženin na zemlji. Sveta Trojica je obdala svetega Jožefa z velikimi milostmi in blagoslovi, da bi v polnosti izvršil svoje poslanstvo – nalogo varovanja Svete Družine.
Mati Božja se je v začetku prikazovanj vsak dan prikazovala v hiši ene osebe v Itapirangi, kjer smo molili. Marija se je zmeraj prikazala na koncu molitve rožnega venca, nas blagoslovila in nam dala svoja sporočila. Reči moram, da se je tam, v Itapirangi, Marija praktično prikazala v vsakem kraju. Hotela nam je povedati, da vsak kraj popolnoma pripada Bogu in Njej. Ko se je prikazovala po družinah, nam je hotela pokazati, da so družine za Boga zelo pomembne. Družine so domače Cerkve. Družinske Cerkve. Mnogi ne razumejo svetosti družine. Ko mož in žena skleneta sveti zakon, je njuna družina in njuni otroci posvečeni z Božjim blagoslovom. Ljudje sedanjih časov in toliki starši teh stvari več ne razumejo, ker v njihovih domovih ravnajo napačno. Če bi ljudje vedeli, kako pomembna je Božja navzočnost v njihovih domovih, če bi se zavedali, da je Bog navzoč, se ne bi dogajale tako grde stvari. Otroci in starši, starši in otroci se ne ljubijo. Bog je žalosten, ko vidi uničene družine, ker ne molijo, ker niso v edinosti, ne gredo skupaj v Cerkev k maši, ne znajo slaviti Gospoda in se mu zahvaljevati za vse tisto, kar nam Bog podarja z našim delom; vsakdanji kruh… Vse to je Božji dar.
Če nimamo zdravja ali življenja, umrjemo. Bog nas lahko danes pokliče in moramo oditi s tega sveta. Toliki ljudje se ne znajo niti zahvaliti za življenje, ki so ga prejeli od Boga. Marija in sveti Jožef sta prišla v Amazonijo, da bi nas spomnila tega, da moramo nehati z nehvaležnostjo do Boga. Bogu se moramo zahvaljevati za dar naše družine in posvečevati naše domove z molitvijo, živeti po Božjih zapovedih in postati taka družina, kot jo hoče Bog. Posnemati moramo vrednote Svete Družine; Jezusa, Marije in Jožefa.
Mati Božja pokaže, da je cerkev Božja hiša. Najprej se je prikazala na domovih, da bi pokazala, da so družine zelo pomembne. Prikazala se je tudi v cerkvi, da bi nam povedala, da moramo tudi mi iti v Božjo hišo, ker je to najpomembnejše mesto, da se Bogu zahvaljujemo. Ljudje samo hočejo, da Bog blagoslavlja njihove družine, ne znajo pa se Gospodu zahvaljevati in iti v Gospodovo hišo. Ostajajo tam v svojem kraju, kjer živijo. Mati Božja je rekla, da je Gospodova hiša na prvem mestu, ker nas tam čaka Bog. Bog je tam vedno navzoč. Mati Božja pravi, da moramo v naših življenjih in našem srcu vedno postaviti Boga na prvo mesto. Ljubiti moramo Boga nad vse. Toliki ljudje govorijo:« Jaz nisem grešil, meni ni treba iti v cerkev. Ne potrebujem, ker nikomur ne delam slabega, ne delam napak.« Toda, ali zares ljubiš Boga popolnoma, z vsem srcem in nadvse? In ljudje ostanejo brez odgovora. Pojdi v cerkev in prosi Boga odpuščanja, prosi njegovega blagoslova, moli in slavi Gospoda, da bi Gospod imel usmiljenja do tebe in tvoje družine. Nihče se še ni naučil popolnoma ljubiti Boga nadvse. Vse do konca našega življenja, dokler bomo dihali, se moramo učiti ljubiti Boga nadvse.
Mati Božja se je prikazala na pokopališču zato, ker so ljudje govorili: Oseba je umrla in je šla v nebesa. Niso se več spominjali nanjo, niso molili za svoje drage, ker so mislili, da jim je dobro. Mati Božja je rekla:« Ne, moramo se spominjati duš pokojnih, ki so v vicah. Moramo se spominjati ljudi, ker vsem ni dobro, kot nekateri mislijo. Ne vemo kaj so ljudje počeli, ko so bili na zemlji, kater so bile njihove nepopolnosti, napake v življenju. In tolikokrat so osebe v vicah in prosijo za naše molitve. Leta 1997 je bila Mati Božja v Itapirangi. Bilo je mnogo ljudi in Mati Božja je popeljala mojo mamo in mene na pokopališče, da bi molili za duše v vicah. Tolike osebe se več ne spomnijo in ne znajo zadoščevati za svoje pokojne. Ne znajo narediti dejanj usmiljenja., da bi darovali sveto mašo za duše v vicah. Marija me je naučila: »Vzemi blagoslovljeno vodo, daruj za duše v vicah. Videl sem, da je tista kaplja blagoslovljene vode, tudi če je bila tukaj, padla tam v vice na duše. Bile so srečne, ker so se počutile olajšane in njihove stiske so se odmaknile. Mati Božja pravi, da če se ona ne bi prikazovala v teh časih, bi bile mnoge duše pogubljene v peklu. Zaradi milosti tolikih prikazovanj in molitev so duše, ki bi se morale pogubiti, začele na zemlji pot spreobračanja in tako so šle v vice. Mnogi so zaslužili nebesa, toda tudi mnogi gredo v vice, ker niso opravili vseh stvari, kot bi morali. Spominjati se moramo naših pokojnih in tudi duš v vicah.
Na začetku so bila prikazovanja, ko smo molili rožni venec.
Mati Božja se je prikazala na začetku prve ali druge skrivnosti. Od takrat naprej je spremljala vso molitev, ki sva jo imela z mamo skupaj z ljudmi, ki so bili navzoči ob prikazovanju. Mati Božja nas je spremljala in poslušala našo molitev. Duhovnik, ki nas je spremljal, je dejal, naj prosimo Božjo Mater, da bi se prikazala na koncu rožnega venca. Kajti tolikokrat, ko se je prikazala pri prvi ali drugi skrivnosti, so ljudje, ki so bili navzoči, postali radovedni in niso zares želeli moliti. Hoteli so le videti, kaj se je dogajalo.Tako je duhovnik dejal, naj prosimo Božjo Mater, da se prikaže na koncu rožnega venca. Tako so vsi molili mirno in počasi rožni venec in na koncu je bilo prikazovanje in sporočilo.
Ko je Mati Božja prišla, sem ji izrazil željo duhovnika in vprašal, če je mogoče. Mati Božja se je nasmehnila in odšla. Drugi dan, ko smo začeli moliti rožni venec, ni prišla. Prikazala se je šele ob koncu molitve. Mati Božja je ubogala. Ni bilo prav, da se je, ko sva z mamo skupaj z vsemi molila rožni venec, molitev ustavila.
Z mamo naju Marija zjutraj velikokrat zbudi, da skupaj z nama moli rožni venec. Ob treh , štirih zjutraj midva spiva in ne moliva, toda Marija naju pokliče z ljubečim, mirnim glasom: »Edson, ali Marija do Carmo, pridita z menoj molit.« In midva vstaneva in greva molit z Marijo. Molimo za stvari, ki se dogajajo v svetu, ali, da bi preprečili nekaj hudega. Midva z mamo moliva z Marijo tako dolgo, dokler naju Ona ne blagoslovi in reče, da se lahko vrneva spat. Tolikokrat so bila prikazovanja pri nas doma, ko sem delal nekaj, za kar me je prosila moja mama. Spomnim se nekega dne, ko sem bil doma in sem čistil dom. Tisti dan je bila nevihta in je bilo mnogo vode. Ko sem doma čistil vodo sem premišljeval, kako bomo lahko ta dan šli na kraj prikazovanj. Razmišljal sem in nenadoma se je Mati Božja prikazala tam pred menoj, ko sem delal. Marija je že bila tam in me je gledala. Govorila je z menoj in mi je dala sporočilo. So ure, ko ljudje vedo, da bo prikazovanje in pridejo zraven. So pa tudi prikazovanja, ko Marija pride in hoče govoriti z nama. Nisva midva, ki bi hotela, da se nam prikaže, ampak je Ona, ki pride. Taka je Božja volja. Ona naredi, kot sama želi. Če nam želi nekaj sporočiti, pride in nama da sporočilo.
Mati Božja je 10. oktobra 1996 v Itapirangi blagoslovila izvir vode. Prikazala se je zgodaj zjutraj ob 5 uri. Poklicala je mojo mamo in ji dejala, da moramo jaz, moj oče in mama iti na kraj, ki nam ga bo pokazala. Tam je izvir in dejala je, da moramo priti tja ob treh popoldne in da moramo moliti rožni venec Božjega Usmiljenja. Moja mama je dejala, da ne ve, kje je ta izvir. Marija je odgovorila: »Tvoj mož ve, kje je, vprašaj njega.« Potem jo je moja mama vprašala, če lahko vzame s seboj svojo hčer. Marija ji je odgovorila: »Ne, samo ti, tvoj mož in Edson, vi trije.« Ubogali smo Marijo. Mama je vprašala očeta, ali ve za ta izvir vode. Oče je dejal: »Da, je na našem posestvu.« Mama je prosila očeta, da naju pelje k studencu in mu povedala, da morava ona in jaz biti pri studencu ob treh popoldne in moliti rožni venec Božjega Usmiljenja, kot je Marija prosila. Prišli smo tja in začeli moliti, ko se je pojavil ptič, ki je letal in se trikrat spustil v vodo. In ves čas molitve rožnega venca Božjega usmiljenja je bil ta ptič pred nami v zraku, vedno na istem mestu. Oče se je čudil, ker še nikoli ni videl kaj takega. Ptiča, ki je pred nami in leti vedno na istem mestu. Ko smo končali rožni venec je ptič odletel in prikazala se je Mati Božja. Bilo je prikazovanje, pri katerem je Marija prišla brez oblaka pod svojimi nogami. Bila je v zraku. Nisem videl oblaka, samo Marijo vso svetlečo. Marija stopi v vodo, kjer je studenec, zmoči svoje noge in svoje roke v vodi in trikrat naredi znamenje križa. Rekla je, da jo je Jezus poslal na ta kraj, da blagoslovi vodo tega izvira, ki bo za vse bolne ljudi na telesu in duši. Vsi ljudje, ki bodo prišli na to mesto, morajo priti s skesanim srcem zaradi svojih grehov. Sprejeti morajo odločitev, da bodo spremenili svoje življenje in naj pijejo to vodo in bodo ozdravljeni svojih bolezni. Voda iz izvira je za ozdravljanje vseh vrst bolezni in težav, ki so v svetu. Mati Božja pravi, da je Božja volja, da ljudje pridejo k temu studencu in naj v procesiji romamo k temu izviru in molimo za vse bolnike in trpeče. Razumeli smo, da je želja Marije, da se s tem izvirom spomnimo na bolnike; trenutek spominjanja na naše najbolj trpeče brate, ki toliko trpijo. Samo oseba, ki izkusi trpljenje, lahko razume. Kdor ne izkusi trpljenja, tega ne razume.
Mati Božja pravi : sočutje, ljubezen, usmiljenje do bolnikov. Nesimo bolniku besedo ljubezni, vero. Bolniki v bolnicah so tolikokrat osamljeni, mogoče nimajo več svojcev. Mi ne vemo, kdo so te osebe. Marija pravi, pojdite obiskovat bolnike, nosite luč mojega Sina, pomagajte najbolj potrebnim. Razumeli smo, da če bolniki ne morejo priti sem k izviru, lahko pridejo njihovi domači in tu zanje molijo, vzamejo vodo in jim jo ponesejo. Marija pravi, da bo prav tako milostno. Bog je usmiljen. Hoče pomagati vsem.
Izvir mora biti znan pod imenom »Izvir usmiljenja in milosti.« Mati Božja je dejala, da je to milost usmiljenega Srca njenega Sina, dana za vse njene otroke, bolne na telesu in na duši.
Jaz mislim, da tudi, če jo kdo prinese. Mislim tudi, da samo misel na ta studenec v veri je dovolj. Za Boga in Marijo ni razdalje. Če prosiš z vero tam kjer si, Mati Božja lahko podeli milosti. Nekega dne je bila v Amazoniji neka oseba zaskrbljena. Prinesla je tja svoje stvari, rožni venec, kipce… Ta oseba je bila zaskrbljena, ker je mislila, da mora priti čimbolj blizu mesta prikazovanj, če hoče da Marija blagoslovi njene stvari in da prejme milost. Mati Božja je rekla, da je blagoslovila tudi njeno družino, ki je bila zelo daleč od našega kraja. In bila je presenečena, da je Marija blagoslovila njeno družino, ki je bila v drugem kraju. Za Marijo ni razdalje. Ko Mati Božja blagoslavlja tam v Amazoniji in reče, danes blagoslavljam tudi vse človeštvo, Marija blagoslovi tudi Slovenijo.
V Amazoniji sta dve realnosti. Manaus, ki je glavno mesto, veliko mesto, kjer je veliko industrije, dela in vse. So pa mesta daleč od Manausa, do katerih prideš z ladjo. Včasih potrebuješ tri, štiri, pet dni, da prideš do njih. To so najbolj revni kraji. Itapiranga je mesto, ki se sedaj razvija, postaja organizirana. Ob začetku prikazovanj je bilo to majhno mesto. Ni imelo ničesar. Zato sem vprašal Marijo, zakaj je izbrala Itapirango. Dejala je, da Bog izbere vedno oddaljene kraje, preproste, skrite, ki spominjajo na Betlehem in Nazaret, kjer je živela Sveta Družina. Za Itapirango je rekla, da je ta kraj tako oddaljen,nepoznan in enostaven, toda tako velik v Božjih očeh. V Amazoniji je ta realnost. Manaus, to veliko mesto in druga mesta okrog, ki so uboga. Mati Božja je rekla, da se moramo spomniti trpečih oseb, ki nimajo hrane ali obleke in zato je v Itapirangi prosila, da se zgradi ta hiša, kjer se ubogim pomaga s hrano, enolončnico in oblačili, ki jih romarji prinesejo in se razdelijo med najbolj uboge, ki nimajo ničesar. V Amazoniji mnogi ne spijo v posteljah, ampak v amakah, ki se obesijo. Mnogokrat so ljudje prinesli stvari v Hišo dobrote, da bi se razdelile najbolj potrebnim. Ta hiša ni samo za to, ampak je namenjena tudi temu, da se oznanja, govori o Bogu, da se ljudje naučijo, da je vse kar prejmejo od brata, Gospodov dar. In tako se morajo zahvaljevati Gospodu, slaviti Boga, približati se Bogu, ki je mislil nanje in videl njihove težave in jim je blizu. Ta hiša dobrote ni samo zato, da prejmejo dar, vzamejo in gredo. Ne. Učimo jih, da se morajo zahvaljevati Bogu, zahvaljevati Mariji in svetemu Jožefu. V katehezi jih učimo moliti rožni venec v družini. Učimo jih, katere so prave stvari in mnogi se začno učiti.
Jezus nam prihaja in nam daje sporočila, ki so namenjena najprej Cerkvi, družinam in vsem nam osebno, pa tudi celemu svetu, vsakemu kraju. Mati Božja je rekla, da sporočila, ki nam jih daje niso samo za nas, ampak za vse človeštvo. So sporočila, ki se nanašajo na Amazonijo, za našo realnost. So sporočila, ki so namenjena celemu svetu in so sporočila, ki so za vso Cerkev.
Mislim, da Bog kot Modrost, daje v sporočilih prave stvari. Ker če ljudje iz Slovenije berejo sporočila, ki so bila dana za nas, jih ne bodo razumeli. Mi jih razumemo, ker poznamo našo realnost. Ko sem tu, pri vas, Jezus daje sporočila, ki se nanašajo na razmere, ki so v Sloveniji. Torej moramo razumeti, da so sporočila Marije ali Jezusa sporočila vere, molitve in spreobrnjenja. V vsakem kraju, kjer sem bil, je ta problem. Manjka vera, manjka spreobrnjenje, manjka molitev v življenju tolikih ljudi. Toliki ljudje so pozabili Boga, ne molijo in ne gredo v Cerkev. Povsod, bodisi v Sloveniji ali v Italiji, bodisi v Ekvadorju ali drugih krajih, ki so blizu nas je težko, mnogi ljudje so brez vere.
Zato, ker je oseba svetega Jožefa pomembna. Jezus pravi, da ne more Sveta Družina ostati brez svetega Jožefa. Ker Sveta Družina so Jezus, Marija in Jožef. Kot če bi molili samo k Mariji in pozabili njenega ženina, ki je toliko pomagal Mariji in detetu Jezusu. Zato Jezus hoče to pobožnost k Srcu svetega Jožefa, ker so njihova tri Srca združena v eni sami ljubezni. Sveti Jožef se je ob poroki združil z Marijo in oba sta postala eno, kot pravi sveto pismo. Mož se pridruži in bosta eno. Srce svetega Jožefa in Srce Marijino sta postali eno srce in Marijino Srce, ko je bila noseča z Jezusom, je bilo združeno z Jezusovim Srcem. Torej, če je bilo Marijino Srce združeno z Jezusovim Srcem, in Jožefovo Srce združeno z Marijinim, so bili vsi trije v eni sami ljubezni. To je model družine, svetih družin in za vse družine vsega sveta. Bog hoče pobožnost k trem Srcem, torej ena pobožnost v treh Srcih. Amazonija je tista, ki je prejela to milost, ker je Bog tako hotel. To je Božja volja. Sveti Jožef je prosil Gospoda, da bi se v Amazoniji razodelo njegovo prečisto Srce vsemu človeštvu. To je milost. Amazonija je edina država v Braziliji, ki je prejela to milost. Iz Amazonije se bo razširila ta pobožnost po celem svetu. Mogoče se bo kasneje še govorilo o Srcu svetega Jožefa, ker Materi Božji je vse mogoče. Lahko se prikaže v drugem kraju, toda vse se je začelo v Amazoniji.
Sporočilo svetega Jožefa. Njegovega prečistega Srca. Vse kar je Jezus naročil. Da naj opravljamo prvo sredo v mesecu, škapulir svetega Jožefa, rožni venec svetega Jožefa. Vse to je zato, ker bodo prišli težki časi za svet in Cerkev in Bog daje v ta namen vnaprej zdravilo, da bi ozdravljalo bolezen, ki se pojavi. In v čem je težki čas danes? Družine so v nevarnosti, tolike ločitve, prešuštvo, mož, ki ni zvest ženi, ki pusti svojo ženo z otroki in gre živeti z drugo osebo. To je sedanja resničnost v tolikih krajih po svetu, tudi v Amazoniji. Mati Božja je dejala za Amazonijo, da je kraj prešuštva, tolikih grehov prešuštva in abortusov. Če je v Amazoniji tako, pomislite kako je v večjih krajih sveta. Mati Božja je rekla, da je treba živeti zvestobo v zakonu in da tolike neveste ne živijo zvestobe v zakonu. Zakaj? Ker ne prosijo svetega Jožefa zaščite. In možje? Sveti Jožef je vzor za vse poročene može. Možje morajo prositi pomoč svetega Jožefa, da bi ostali zvesti v zakonu, svoji ženi in da bi bili ljubeči do svojih otrok.
Je še drugo zlo, ki se pojavlja v svetu. Danes je človek izgubil svojo identiteto. Moški noče več biti moški in ženska noče več biti ženska. Moški hoče živeti z moškim in ženska hoče živeti z žensko. Bog je rekel, da je milost pobožnosti k svetemu Jožefu, da nam pokaže vzor svetega življenja, kako moramo živeti resnično poslušni Bogu v naši resnični identiteti. Živeti kot moški in kot ženska. Sveti Jožef je pravi mož, deviški, čist (casto, puro), Marija prava žena, brezmadežna, čista in sveta. Model za vse može in žene na celem svetu. Satan skuša može in žene z napačnimi stvarmi.
Vse je Božje delo. Bog je storil vse. Nikoli nisem mislil, da bom odšel iz Manausa. V tistih časih je bilo težko iti po Braziliji, pomisliti na drugo državo, Italijo, Slovenijo… Mati Božja je rekla »Moja sporočila bodo prišla do vseh krajev sveta!« Vprašal sem kako? Dejala mi je, naj se ne vznemirjam. »To je moje delo. Moja sporočila bodo prišla na vse kraje, kjer Bog hoče in ti boš šel in govoril o teh sporočilih.« Sam sem mislil, kdaj se bo to zgodilo. Nekega dne se je Jezus prikazal moji mami. To je bilo v času, ko sem prvič odšel v San Pavlo, ker so me tja povabili, da bi pričeval o Marijinih sporočilih. Bil sem tam v San Pavlu in ko sem se vračal v Manaus, je Jezus dal moji mami sporočilo. Moja mama je šla k maši in Jezus ji je govoril: »Marija do Carmo, poglej v nebo in glej, kam bo šel tvoj sin Edson .« Moja mama je videla modro nebo in Jezusa, ki ji je pokazal pot na nebu kot cesto; Manaus – San Pavlo, San Paulo – Manaus, Manaus – Rio de Jeneiro, potem San Paulo in dolgo pot – Italija. Moja mama se je začudila: »Kako, moj sin bo šel v Italijo? Toda kako?« Jezus ji je odgovoril:« Ne skrbi, jaz bom vse storil!« Mama je to povedala moji sestri Glejzi. »Moj sin, tvoj brat Edson bo šel v Italijo.« Moja sestra ni verjela. »Ne, to se ne bo nikoli zgodilo, saj niti ne zna govoriti italijansko.« Tisti dan sem se vračal v Manaus in moj oče me je prišel iskat na letališče. Prišel sem domov in rekel: »Mama, spoznal sem duhovnika v San Paulu, ki je Italijan in me je povabil v Italijo.«
Moja sestra je gledala mojo mamo presenečena in rekla: » Res je!« In tako sem šel v Italijo. Tisti duhovnik je šel v Italijo v kraj, o katerem mi je Mati Božja govorila, da se je resnično prikazovala v letu 1945 v Ghiaie di Bonate. Jaz nisem vedel kje so Ghiaie di Bonate.
Nisem vedel, kje so Ghiaie di Bonate. Nisem niti znal reči Ghiaie,
vedel sem le Bonate. Tam se je Marija prikazala leta 1944 deklici
Adelaide Roncalli, stari 7 let in ljudje v tistem letu deklici niso
verjeli. Mati Božja je čakala toliko let, da se prikaže v Amazoniji, da
bi po 50 letih v letu 1995 povedala, da se je resnično prikazala v
Ghiaie di Bonate. Nisem vedel, da je to v Italiji, poznal sem le ime
kraja.
Ko sem bil v Sao Paulu in izgovoril ime Bonate, o katerem sta mi Jezus
in Marija že govorila, je bil duhovnik presenečen. Približal se mi je in
me vprašal: »Ali veš kje je ta kraj?« Rekel sem »Ne, oče.«
»Ničesar ne veš? Zakaj sta govorila o tem imenu?«
»Ker se je Mati Božja tam prikazovala in niso verjeli.«
Duhovnik je dejal:« Jaz vem kje je, je blizu, te bom peljal v Italijo.
In tako sem šel in prišel sem tudi v Slovenijo.
1944
Ker oče Vincenzo Savoldi, ta duhovnik, ki sem ga spoznal v Sao Paulu,
je gojil pobožnost do Rože Skrivnostne iz prikazovanj v Montichiari –
Fontanelle. On je osebno poznal vidkinjo Pierino Gilli. In oče Vincenzo
Savoldi je zvedel o mojem prvem videnju, ko se mi je Marija prikazala v
Manausu 31. maja 1994, da se mi je prikazala v belem plašču, beli obleki
in s tremi vrtnicami. Ko sem prvič videl Marijo je bila taka. Po nekaj
letih sem jo vprašal, zakaj se mi je prvič prikazala s tremi vrtnicami?
Dala mi je razumeti, da je škofija, kjer je sedanji škof Itapirange g.
Carillo Gritti, ki je toliko storil za Marijo v Itapirangi, bila
ustanovljena 13. julija 1966 in jo je potrdil papež Janez Pavel II. 13.
julij 1966 pa je tudi dan prvega prikazovanja Rože Skrivnostne vidkinji
Pierini Gilli v Montichiari-Fontanelle.
Zato mi je Mati Božja s prikazovanjem kot Roža Skrivnostna dala
razumeti, ( zakaj se je takšna prvič prikazala v Itapirangi)da bo morala
v Itapirango, kjer je škofija g. škofa Carilla Grittija.
Moji prijatelji so me peljali v Medjugorje in sem bil tam. Obiskal sem
Medjugorje in moram reči, da je to kraj, resnični kraj z Marijo in
Marija je tam z Jezusom. Lahko rečem, da četudi se sveti Jožef ni
prikazal, je on tudi tam vedno. Prikazovanje Matere Božje je milost za
Bosno, za Medjugorje in tudi za svet. Povsod, kjer se Marija prikazuje,
je to velika milost za človeštvo, bodisi Fatima, Lurd, Bonneaux, Boren..
Mati Božja se je prikazala tudi v Belgiji, v Kibehu v Afriki,
Itapirangi, Medjugorju… Mati Božja gre lahko kamo hoče. Ali v Ghiaie
di Bonate v Italiji Adelaidi Roncalli leta 1944. Mati Božja je ena
sama, ista. To nas spominja na govor preroka Joela, 3. poglavje, ki
pravi: »Po tem bom izlil svojega Duha na vse človeštvo; in vaši mladi
bodo imeli videnja in vaši starčki bodo imeli sanje. Sveti Duh dela v
svetu v našem času. Prikazovanja Device Marije so kot mozaik. Jezus je
rekel, da bo na koncu vsega človeštvo izročil Očetu, in vsak kraj, kjer
se je Marija prikazala, vsak tak kraj bo majhen del, ki oblikuje to
sliko; Medjugorje, Fatima, Itapiranga, Montichiari sestavljajo
mozaik,ki ga bo Jezus na koncu podaril Očetu.
Sporočilo, ko je Marija pokazala moji mami mojega brata, je sporočilo
tolažbe materam, ki so izgubile svoje otroke, da naj ne izgubijo poguma,
naj ne izgubijo vere, se ne uprejo Bogu, naj ne preklinjajo. To je bilo
sporočilo, ki je bilo dano moji mami. Ti si bila vedno majhna pred mojim
Sinom Jezusom in nisi nikoli preklinjala. Spraševala si samo, zakaj se
je to zgodilo. Ti nisi nikoli žalila mojega Sina z jezo in nisi nikoli
preklinjala proti mojemu Sinu. Jaz in moj sin Jezus sva te držala v
naročju, da bi te potolažila, da bi ti dala malo najine moči in najine
ljubezni, da bi lahko prenesla bolečino ob izgubi svojega sina. In Mati
Božja (daje to sporočilo vse do danes, sporočilo, ko je pokazala mojega
brata moji mami. Ko se danes spominjamo rojstva mojega brata, nam
Marija, ko se prikaže na njegov rojstni dan, velikokrat pokaže mojega
brata in on je zelo lep.) je rekla, da to sporočilo, ko je pokazala
mojega brata moji mami, vse do danes, ko se spominjamo rojstva mojega
brata, na njegov rojstni dan, ko se Mati Božja prikaže, velikokrat
Marija pokaže mojega brata in on je zelo lep. Jezus je rekel, da je moj
brat svetnik in je svetnik naše družine, ki posreduje za nas. Lahko
rečem, da je bil moj bratec, preden je umrl, popolnoma drugačen od
drugih otrok, ki so bili tam v našem sosedstvu. Moj brat je govoril o
nebesih, Jezusu.. Otrok 11 let, kako lahko govori o nebesih, o Bogu tako
lepo. To sem videl sam in moji bratje 1. Septembra. Zgodaj zjutraj, ko
smo se zbudili, da bi šli v šolo, smo videli Quirina, ki je bil zelo
lep, kot če bi imel sijaj okrog sebe. Moj brat je sijal od luči in
klical sem svojo sestro Glayzi. Glayzi, Glayzi, pridi, poglej Quirina!
Kaj vidiš? In moja sestra, ne da bi vedela, kaj vidim jaz, je dejala: »
Izgleda, kot da bi imel luč okrog sebe.« Tisti (zadnji) dan je bil
okoli doma. Vstopil je v hišo in rekel moji mami: »Mama, slišal sem zelo
lep glas, ki je prihajal iz nebes, kot trobenta, ki je delala tuuuuuu.
Kot da bi Bog tedaj že klical mojega brata. Moj brat je rekel mami:
»Mama, nisem prišel, da bi bil grešnik, nisem prišel, da bi umrl star.
Hočem postati svetnik in Gospodov angel. Mama ni razumela tega in ga je
vprašala: »To hočeš?« »Da, mama, jaz hočem postati angel in sveti od
Gospoda.« In ob 3. uri popoldne se je moj brat doma igral, se ponesrečil
in umrl. To je bil Božji klic in tudi klic nam. Tisti dan tega nisem
razumel. Na smrt sem gledal kot na nekaj grdega, kot na stvar s toliko
trpljenja. Odkar se je Mati Božja prikazala meni in moji materi, pa na
smrt ne gledam več tako. Ampak, kot na naš dan, ki pride, kot najlepši
dan, ker bomo gledali Boga za vedno, za vso večnost. Ob uri naše smrti
bo naše srečanje z Gospodom, in če smo izpolnjevali Božjo voljo in
živeli kar nas je Jezus učil, živeli po Božjih zapovedih, se ne smemo
bati ure naše smrti, ker bo to dar naše svobode za vedno. Vedno bomo z
Bogom in z Marijo. Smrt zame ni več nesreča, temveč Božja milost.
Da, Mati Božja nama je pokazala nebesa, pekel in vice. Hotela nama je
pokazati to realnost, v katero toliko ljudi ne veruje več. Ljudje v
današnjem svetu mislijo, lahko živim kot hočem, ker na koncu mojega
življenja ni pekla, torej lahko delam, kar mi je všeč. Pa ni tako. Po
naši smrti je druga realnost. In če smo živeli po Božji volji, gremo v
nebesa. Trikrat mi je Marija pokazala nebesa. Enkrat, bilo je na moj
rojstni dan, sem trikrat prosil Marijo, da me naj vzame s seboj v
nebesa. Pa je rekla ne. » Šel boš takrat, ko boš izvršil poslanstvo, ki
ti ga je Bog zaupal.«
Trikrat sem jo prosil, kot za darilo za rojstni dan: »Zakaj me ne
vzameš s seboj v nebesa?« Marija je rekla ne, in da moram čakati Božjo
voljo. Moj prijatelj, ki je bil zraven me je vprašal, zakaj sem
žalosten, ko pa imam rojstni dan. Povedal sem mu, da sem prosil Marijo,
naj me vzame s seboj v nebesa in me ni vzela. In prijatelj mi je dejal:
»Ne, Edson Glauber, ti ne veš kaj prosiš!« In odgovoril sem mu: »Ti ne
veš kaj govoriš. Če bi ti videl Marijo, bi tudi ti hotel umreti, da bi
šel z njo v nebesa za vedno!«
Mati Božja je pokazala nebesa. To se ne da opisati. Tam ni trpljenja.
Vsi so tam z Jezusom in Marijo. Svetle obleke, svetlo zelene, svetlo
modre, svetlo rumene in razumel sem, da te barve predstavljajo kreposti
vsake duše, kreposti in ljubezen, ki so jih gojile do Boga. Tam ni nihče
zaskrbljen, ni ljubosumja, tam so vsi zato, da se zahvaljujejo Bogu za
njegovo ljubezen. Imeli bomo spoznanje Boga v tolikšni meri, kolikor smo
ga ljubili na zemlji. Če si ti na zemlji ljubil Boga bolj kot jaz, boš
imel več spoznanja Boga od mene. Če sem se trudil na zemlji bolj ljubiti
Boga, bom imel več spoznanja, od tistih, ki se niso trudili. In višje
mesto slave, vendar brez ljubosumja, brez prepirov, v sami ljubezeni.
Vice je Mati Božja pokazala kot kraj poln megle, temen, oblačen, toda
topel, spodaj temnejši in ljudji, ki so jokali, ki so prosili molitev.
Marije je pokazala, da so vice, ki so bolj blizu peklu in vice, ki so
bolj blizu nebes. Tiste duše, ki so v vicah bolj trpeče in v bolečini so
tiste, ki bolj potrebujejo naših molitev. One so tam, toda želijo oditi
od tam. Pa ne zato, ker bi hotele biti z Bogom, temveč zato, ker nočejo
trpeti. Veliko jokajo in trpijo. In Mati Božja je dejala, da ko mi
molimo za te pozabljene duše, ki najbolj trpijo v vicah, jim naša
molitev pomaga, da bi želele biti z Bogom in ljubiti Boga. Z molitvijo
jim lajšamo njihova trpljenja, dobijo olajšanje, razumejo in zahrepenijo
po Bogu, morajo zahrepeneti po Bogu, morejo tudi s potrpljenjem
sprejemati trenutke. Tako so tam in čakajo molitev, da bi se osvobodile.
Marija je rekla, da je moj stari oče, oče moje mame bil v vicah veliko
let in da je sedaj v nebesih. Po našem času bi rekli da je bil 16 let v
vicah. Majhna trpljenja v vicah so takšna, kot če bi se vsa trpljenja na
svetu dogodila istočasno, kar pomeni, da je tam veliko trpljenje. Nekega
dne se je Jezus prikazal z Marijo, in pred odhodom mi je dejal:
»Ko bom odšel s svojo Mamo proč, boš ti okusil samo majhen del
trpljenja, ki ga čutijo duše v vicah, zaradi moje odsotnosti.« In zdelo
se mi je kot konec. Hotel sem videti Jezusa, a ga nisem mogel. Trpel sem
tako zelo, tako močno. Moji prijatelji so se prestrašili, ker me niso
nikoli videli tako jokati. Tako veliko je bilo moje trpljenje.
Mislili so, le kaj je videl. Potem sem jim razložil, da je bilo to
hrepenenje po Bogu, kajti želel sem biti z Bogom in nisem mogel. Jezus
mi je dal okusiti samo majhen del tistega, kar duše v vicah trpijo
zaradi hrepenenja po Bogu, ker še ne morejo biti z Njim, ker niso
pripravljene. Težko je občutiti to trpljenje.
Pekel je druga realnost. Temen prostor in istočasno ogenj. Tam je
veliko sovraštvo. Duše ne ljubijo več ne Boga ne nobene osebe. Ko sem
videl pekel, ki sta mi ga pokazala Jezus in Marija in ko je to videnje
izginilo, sem bil posebej radosten, da sem na zemlji in imam še možnost
naučiti se ljubiti. Slišati vse tisto sovraštvo, ki je tam v peklu, se
me je zelo dotaknilo. Prestrašilo me je sovraštvo, ki je v peklu.
Največje trpljenje je gledanje hudiča, Satana, ker on je sovraštvo. Bog
je tako lep, lep, lep, da ga ni mogoče opisati, hudič je popolno
nasprotje. Samo gledanje hudiča povzroča trpljenje v peklu. Marijina
bolečina je, ker je toliko mladih v peklu. Marija mi je pokazala mlade,
ki so padli v pekel in bili v peklu. Mati Božja pravi, da hoče Satan
narediti iz današnje generacije mladih najbolj osramočeno in izgubljeno
generacijo v svetu.
Težki časi bodo v svetu. Vidimo, da so v svetu že težki časi.
Tudi če bodo velike preizkušnje, ne moremo gledati nanje kot na Božjo
kazen, temveč kot na znamenje osvoboditve, ker Bog deluje, da bi rešil
svoje ljudstvo. Tudi če zlo napolnjuje svet, ko vidimo toliko stvari, ki
se dogajajo po svetu, bo Božja milost večja, njegova ljubezen močnejša
in usmiljena, da bi rešil tiste, ki hočejo. Kajti vsi nočejo sprejeti
Božje milosti. So tisti, ki resnično hočejo prejeti to Gospodovo milost
po posredovanju Marijinih prikazovanj. Marija mi je razodela skrivnosti,
ki se nanašajo na Amazonijo, Brazilijo, Cerkev in svet. To so še vedno
skrivnosti. Teh skrivnosti, o katerih mi je Marija govorila, mi ni
nikoli govorila, ker bi nas hotela ustrahovati, temveč zato, da bi nam
pokazala svojo zaskrbljenost in žalost in nam dala smer našega
življenja, po kateri moramo hoditi in v trpljenjih spremeniti življenje.
In ko je Mati Božja rekla, da nam bo tam v Itapirani na križu dala
znamenje, je dejala, da je čas spreobrnjenja sedaj in da se moramo
spreobrniti, spremeniti življenje. Veliko ljudi si še vedno upa reči, da
Boga ni, kljub tolikim stvarem, znamenjem in čudežem, ki jih je Bog
storil. V Italiji je Jezus rekel, da bo Bog od Italije veliko zahteval,
ker je Italiji dal toliko znamenj: evharistični čudeži, veliko
svetnikov. Če bi se ti čudeži dogodili v Amazoniji, bi se vsa Amazonija
spreobrnila. Italija pa se še ni spreobrnila. Ljudje, ki ne gredo v
cerkev, ljudje, ki ne verujejo v Boga, ljudje ki ne molijo. Samo en
čudež, če bi ga Bog dal v Amazoniji denimo eno Sveto Katarino, bi se vsa
Amazonija spreobrnila. Italija ima svetega Frančiška, sveto Katarino,
svetega Dominika, sveto Gemo in nihče se ne spremeni. Mati Božja pravi:
»Znamenje v Itapirangi bo znamenje, ko ne bo več časa za spreobrnjenje.
Tisti, ki so sprejeli njena sporočila, bodo imeli veliko radost. Tudi
tisti, ki se bodo v zadnjem trenutku kesali svojih grehov, kot piše v
Sv. Pismu, ki bodo v zadnjem trenutku z vsem srcem prosili Gospodovega
usmiljenja in resničnega odpuščanja, tudi tisti bodo prejeli usmiljenje.
Zahvaljujem se vam v svojem imenu in v imenu mojega škofa, da sem
lahko govoril o sporočilih tu pri vas. Amen. Hvala.
2013
838
(1) 26. februar 1997
