Jezus Marija Jožef

 

Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju. Ozrl se je na nizkost svoje dekle, glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto. Iz roda v rod izkazuje usmiljenje vsem, ki mu zvesto služijo. Dvignil je svojo močno roko, razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestolain povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, kakor je obljubil našim očetom. Spomnil se je svoje dobrote do Abrahama in vseh njegovih potomcev. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VSEM HVALA ZA MOLITEV. ! (19.97.2017 )

EDSON IMA JUTRI POMEMBNO SREČANJE V ZVEZI Z NAČRTOM KRALJICE ROŽNEGA VENCA IN MIRU V ITAPIRANGI.

MOLIMO ZA DOBER USPEH! KDOR MORE NAJ GRE K MAŠI ZA TA NAMEN IN MOLITE ROŽNI VENEC 7 ŽALOSTI IN RADOSTI SVETEGA JOŽEFA-

Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju. Ozrl se je na nizkost svoje dekle, glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto. Iz roda v rod izkazuje usmiljenje vsem, ki mu zvesto služijo. Dvignil je svojo močno roko, razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestolain povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, kakor je obljubil našim očetom. Spomnil se je svoje dobrote do Abrahama in vseh njegovih potomcev.

                                         (prim. Lk 1,46-55)

 

DEVETDNEVNICA K SVETI ANI IN SV. JOAHIMU – STARŠEM DEVICE MARIJE:

Joahim in Ana sta oba potomca rodu kralja Davida. Bila sta pravična in pobožna človeka. Kot zakonca sta si zelo želela otrok in za to zaupno molila. Šele na stara leta sta dobila otroka, ki sta mu dala ime Marija (po hebrejsko:-Mirjam). Kot pravi izročilo, sta jo v varstvo in vzgojo duhovnikom, kot sta se zaobljubila.
Sv. Ana je priprošnjica za srečno poroko in srečen zakon, obdarjenost z otroki in srečen porod. K njej se zatekajo matere, vdove, gospodinje, delavke, hišni delavci, rudarji, tkalci, strugarji, umetelni mizarji, mlinarji, kramarji, krojači, klekljarice in sluge. Priporočajo se ji tudi za dež, proti neurju ter pri iskanju izgubljenih predmetov.
Joahim je zavetnik zakoncev, mizarjev in trgovcev z lanom.

Molimo:
Nebeški Oče, blagoslavljaj vso cerkev in ji nakloni mnogo dobrih staršev, ki bodo po zgledu svete Ane in Joahima krščansko vzgajali svoje otroke. Razsvetljuj vse mlade, da se bodo dobro pripravili na družinsko življenje in po poroki vztrajali v zakonski zvestobi do smrti. Utrdi s posebno milostjo družinsko življenje pri vseh narodih, da bodo vsi napredovali v resnični omiki.

1. dan: Moli za modrost

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati premodre Device, od večne modrosti mi izprosi dar modrosti, ta veliki dar Svetega Duha. Pošlji k meni modrosti, ki stoji ob Božjem prestolu, naj bo ob meni in naj dela z menoj vsak trenutek, da bom vedno vedela, kaj mi je storiti in kaj opustiti. Naj me vodi pri opravljanju mojih dolžnosti. Sama od sebe ne vem mnogo in ne morem videti resnice. Razsvetljena z božansko svetlobo pa ne bom nikoli zašla. Sveta zaščitnica, vedno mi pokaži pravo pot, po kateri moram hoditi. Pomagaj mi storiti, kar je prav. Daj mi modrosti, ki jo rabim kot krščanska ženska, žena in mati. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

2. dan: Moli za moč

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati Device Marije, daj mi sveto moč, da ne podležem težavam svojega stanu, temveč naj čvrsto stojim v vseh borbah in naj junaško prenesem vse tegobe. Sama od sebe sem slabotna, a z Božjo milostjo je vse mogoče. Izmoli mi jo po Mariji od Jezusa, da bom po vzoru te močne žene opora svojemu možu in svojim otrokom in tako izbojujem krono večnega življenja. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

3. dan: Moli za krotkost in potrpljenje

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati milostljive Device! Prosim te za duha krotkosti, ki je tako zelo potreben v družinskem življenju in za sveto potrpežljivost, ki obljublja blaženost, če jo ohraniš skozi razne nejevolje zakonskega in materinskega življenja. Pri Božjem Srcu Jezusovem mi izposluj krotko srce, ki bo obvladalo nagnjenosti k jezi in nepotrpežljivosti in bo vzor prave krotkosti. Nauči me, kako naj nosim bremena bližnjega, da tako izpolnim Kristusovo zapoved, ko je krotkim obljubil zemljo. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

4. dan: Moli za mir in slogo

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, ki si bila v zakonu povezana z bogaboječim Joahimom, poveži nas, krščanske zakonce, s sveto zvezo, ki izhaja iz tega velikega zakramenta, polnega milosti in blagoslova. Vzdržuj v nas duha sloge, da bova kot miroljubna sopotnika kot Božja otroka. Odstrani od nas vse, kar bi lahko zmotilo to sveto slogo. Posebno daleč odženi vse strasti in pregrehe, najprej nevarno ljubosumje. Naj ohranim zakonsko zvestobo vse do smrti, daj mi smisel za dom in ljubezen in naravnaj vse moje delo po sveti Božji volji in želji. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu
5. dan: Moli za pravo nadnaravno ljubezen

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati Marije, Matere čudovite ljubezni, podari mi pravo zakonsko ljubezen, nauči me ljubiti moža, kakor to Bog hoče, naj v možu ljubim Boga, ki mi ga je dal kot svojega namestnika. Pomnoži v meni sveto ljubezen, naj bo z leti vse večja, vse čistejša in svetejša in naj v starosti postane popolna. Podari mi materinsko ljubezen, naj v svojih otrocih vedno gledam otroke in Božjo sliko, ker jih moram vzgojiti za večno življenje. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

6. dan: Moli za poslušnost

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, zaročenka svetega Joahima, ki si bila svojemu možu pokorna zaradi Boga, daj mi krepost poslušnosti. Naj vedno zvesto opravljam to prvo in najnujnejšo dolžnost žene in naj poslušam moža v vsem, kar je Bogu všečno, tako kot je Cerkev poslušna Kristusu. Naj nikoli ne pozabim, da je mož po Božjem zakonu glava ženi. Naj poslušam iz ljubezni in v ljubezni, ki pravo poslušnost olajšuje in osladi. Izprosi mi pri Jezusu milost, da po zakonski poslušnosti napredujem do večne blaženosti. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

7. dan: Moli za čistost svojega stanu

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati prečiste matere Marije, izprosi mi po svoji prečisti hčeri pri njenem božanskem Sinu Jezusu krepost čistosti, ki je za zakonsko srečo tako zelo potrebna. Naj vzdržujem svoj zakon v svetosti in časti. Pravilno me usmeri, da bom vedno delala samo tisto, kar je Bogu všeč. Naj bo moj zakon zgled skrivnostne svete veze Kristusa s Cerkvijo, kar je tudi največje dostojanstvo krščanskega zakona in njegov blagoslov. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

8. dan: Moli za svojo svetost

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati Matere Božje milosti, po močnem zagovoru svoje hčere mi pri Jezusu izprosi milosti za pobožno, bogaboječe življenje v zakonskem stanu. Naj dosežem blaženost, ki je obljubljena ženam, če vztrajajo v veri in svetosti. Posveti me celo, moje korenine in vejice, da moji otroci postanejo sveti. Daj mi moč za zvesto, vestno in Bogu všečno opravljanje vseh dolžnosti moje poklicanosti, da s svojim poklicem po Božji volji postanem srečna in blažena. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

9. dan: Moli za dobro vzgojo otrok

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati Kraljice vseh svetih, izposluj mi pri Jezusu po Mariji milost dobre vzgoje mojih otrok, od tega je namreč odvisna moja cela večnost. Kakor si ti svojega otroka, Marijo, v najnežnejšem obdobju prinesla v tempelj in si jo pokazala Gospodu, tako nauči tudi mene, kako naj svoje otroke že od najnežnejšega otroštva vzgajava skupaj z njihovim očetom, mojim možem, za večno življenje. Naj ne bom manj pozorna na njihovo dušo in srce kot na njihovo telesno dobro. Daj mi razum in moč, da pri tem težkem delu, vzgoji otrok, vedno prepoznam pravi način in ga tudi močjo izberem. Naj otroke vzgojim z nasveti in opomini, po potrebi tudi kaznimi, a na prvem mestu z besedo in zgledom. Pomagaj mi, dobra mati, da vzgojim svoje otroke za Božje služabnike in svetnike, ker so poklicani, da na nebu zavzamejo prazna mesta padlih angelov. Naj s svojimi otroki in po njih nekoč s svojim možem pridem v večno blaženost. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

Molitev (za) družine
Gospod Bog, blagoslovi naš dom. Naj bo kraj tvojega miru. Naj v njem ne vlada sovraštvo, ampak ljubezen, naj v njem ne bo nesloge, temveč edinost. Namesto užaljenosti in krivice naj bo v njem odpuščanje. Zmota naj se umakne resnici, vera naj premaga dvom.

V njem naj ne bo tesnobe, ampak upanje, naj ne bo teme greha, ampak luč tvoje milosti, naj ne bo žalosti, ampak veselje. Naj ne bo bolezni, temveč dušno in telesno zdravje.
Tvoj blagoslov naj nas spremlja na poti v tvoj nebeški dom.

V Aylesfordu, Anglija, se je naša Gospa prikazala svetemu Simonu Stocku, ko je z gorečnostjo prosil Karmelsko Mater za zaščito z lepo molitvijo, ki je sestavljena; »Cvet Karmela, rodovitna vinograd, sijaj nebes, rodovitna Devica, edinstvena, dobrotljiva mati, morska zvezda.. Po zaključku te molitve je dvignil oči in glej celica je bila nenadoma polna svetlobe, Prikazala se je sveta Devica, oblečena v sijaju in obkrožena z angeli. A rokah je držala škapulir in z neizrekljivo materinsko nežnostjo dejala svetemu Simonu Stocku:  »Prejmi, ljubljeni sin ta škapulir, kot prepoznavni znak tvojega reda in privilegij zate in za vse otroke Karmela. Je znamenje odrešenja, varovalo v nevarnosti, zaveza miru in večna zaščita. Kdor umre oblečen v ta plašč bo obvarovan večnega ognja«

Ta zelo posebna milost se je takoj razširila na mestih, kjer so bili i karmeličanski redovi  in bila je potrjena z veliko čudežev, ki so se pojavili povsod, da so obnemeli nasprotniki Bratov Svete Device Marije gore Karmel.Sveti Simon Stock je dosegel visoko starost in najvišjo svetost, delal številne čudeže, prejel dar jezikov. Bog ga je poklical v nebeško domovino 16. Maja 1265.

Naša Gospa se je vrnila v nebesa in pustila Simonu škapulir kot njeno znamenje. Na zadnjem prikazovanju v Fatimi, je naša Gospa imela škapulir in prišla je s svetim Jožefom, ki je imel malega Jezusa v naročju, da so  skupaj blagoslovili svet.

V času Edsonovega obiska v Italiji mu je bila dana možnost, da je lahko za dva tedna obiskal Anglijo in tam obiskal tudi Svetišče naše Karmelske Gospe. 14. Julija leta 2000 je obiskal Aylesford in tam imel prikazovanje Marije, Jezusa in svetega Jožefa, ki mu je spregovoril o pobožnosti do treh svetih Src in o prihodnjih zelo žalostnih dogodkih, ki se bodo pojavili v tej državi. To prikazovanje je imel Edson v kapeli Svete Družine. Edson je postal pozoren.  Naša Gospa, ki sta jo spremljala mali Jezus in sveti Jožef, je v svojih rokah držala škapulir, toda ne tistega iz Karmelske bratovščine. Bil je drugačen, bele barve, na katerem je razločno videl tri sveta Srca.

1. Škapulir sv. Jožefa, predstavljen ob prikazovanjih – prvič 14 julija 2000 v cerkvi karmelske Matere Božje v Aylesfordu v Angliji,(kjer se je Presveta Devica prikazala Simonu Stocku in mu predstavila škapulir)  -drugič pa v mestu Sciacca v italijanski pokrajini Agrigento, 16. julija 2001, na praznik karmelske Matere Božje. Škapulir je znamenje varstva in zvestobe Srcu sv. Jožefa, kateri nas želi pripeljati k Bogu in svetosti, opozarjajoč predvsem na svoje kreposti: čistost, poslušnost, molk in ponižnost, ter vzbuditi v nas gorečnost vere in ljubezni do Jezusa in Device Marije. Tiste, ki bodo nosili ta škapulir, bo sv Jožef ščitil kot svojo last in bodo po njegovem Prečistem  Srcu prejeli mnogotere milosti.

 

 

 

 

Pe. José Ionilton Lisboa de Oliveira,

PAPEŽ FRANČIŠEK IMENOVAL NOVEGA ŠKOFA ITACOATIARE – BRAZILIJA

Karmel in sv. Jožef

– kakor je imel sv. Jožef v življenju posebno in nenadomestljivo mesto in vlogo ob Božji materi Mariji in ob Božjem sinu, Jezusu Kristusu, tako ima posebno mesto tudi v karmelu (veliko karmeličanskih samostanov mu je posvečenih), kjer premišljujemo o globokem pomenu njegovega življenja za vse nas

– kot Marija je tudi on prejel angelovo oznanilo, v spanju se mu je razodela naloga, ki mu je bila zaupana kot Marijinemu možu: da vzame Marijo k sebi in da rojeno dete poimenuje Jezus ter da je njegov oče na zemlji; ko se je prebudil iz spanja, je storil tako, kakor mu je naročil angel; kakor Marija je dal Bogu na razpolago svojo voljo; zato Elizabetine besede Mariji »Blagor ji, ki je verovala«, do neke mere lahko veljajo tudi Jožefu, saj je pritrdil Božjemu načrtu in besedi, s čimer se je na poseben način pridružil Marijini veri; Jožef je prvi soudeležen pri veri Božje matere in je prvi, ki svojo ženo v tej veri podpira

– Jožef je zapisal Jezusa pri popisu prebivalstva kot »sina Jožefa iz Nazareta« in v Betlehemu mu je bila dana milost, da je na lastne oči videl rojstvo Božjega sina, obisk pastirjev in modrih z Vzhoda; Jožef je nato opravil svojo nalogo očeta pri vsem, kar je zahtevala SZ postava, po tem rešil Jezusa pred Herodom z begom v Egipt in po vrnitvi živel  skrito v Nazaretu, skrbel za preživetje družine, za Jezusovo vzgojo in pouk; Jezus pa je, preprosto, živel v odvisnosti od njega in Marije ter rasel v modrosti in s tem posvečeval življenje družine in dela

– Jožef je pravičen mož in zvest do konca Božji besedi in nalogi, ki mu je bila dana; čeprav njegovih besed v evangelijih ni, njegova tišina zgovorno priča o njegovem življenju: z vsakodnevnim delom je izražal svojo ljubezen do družine – Marije in Jezusa; Jezus se mu je pri tem delu pridruževal; tako moremo mi spoznavati, da z delom sodelujemo pri Božjem odrešenjskem načrtu in delovanju

– v prvi vrsti pa je Jožef mož notranjega življenja in tihote, živi v nenehni povezanosti s skrivnostjo in se povsem preda Božjemu načrtu ter mu tako služi – to je višek njegove kontemplacije; Jožef je zgled idealnega združevanja kontemplacije in akcije

– sv. Jožef je zavetnik Cerkve sedanjega časa, saj Cerkev potrebuje njegov zgled poslušnosti in zvestobe Bogu ter njegovo posredovanje pri Bogu in pomoč v obdobju, ki ni lahko za Cerkev in za kristjana; učimo se od sv. Jožefa molitve in služenja Bogu v njegovem odrešenjskem delu

– v karmelu se vsak dan z molitvijo in prošnjami obračamo k sv. Jožefu

 

16. julija v Katoliški cerkvi praznujemo god karmelske Matere Božje.

Praznik naj kristjane spodbuja k hvaležnosti za Božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Spominja naj tudi na resnico, da Marija ne zapusti nikogar, ki jo zvesto časti, se zateka v njeno varstvo in jo posnema v dejavnem življenju. Karmelski Materi božji so v Sloveniji posvečene tri župnijske in štiri podružnične cerkve.

Nastanek karmeličanske družine

Ob koncu 11. stoletja so križarji Sveto deželo iztrgali iz oblasti muslimanov. Krščanska vlada se je tod obdržala vse 12. stoletje in se umaknila šele v 13. stoletju. Med tem časom je tudi v Palestini zacvetela ustanova posebej Mariji posvečenih »eremitov« (puščavnikov), kakršna je bila še prej razširjena med latinskimi kristjani v Evropi. Posebna skupina teh puščavnikov se je naselila na pobočjih gore Karmel, nedaleč od grškega samostana sv. Marjete. Začetno organizacijo je karmelskim puščavnikom dal sv. Bertold (gl. 29. marec). Njihovo življenje je bilo dokaj izvirno: ohranili so sicer liturgijo latinske Cerkve, bili pa so tudi na široko odprti za vplive vzhodnega meništva.

Na Karmelski gori so se ti eremiti srečali z živimi svetopisemskimi spomini na preroka Elija (1 Kr 17 ss.), ki je z višine gore videl, kako se je po dolgotrajni, strašno uničujoči suši iz morja dvignil neznaten oblaček, ki je naznanil obilje dežja in celotno, do kraja izsušeno pokrajino kakor po čudežu spremenil v bujno rodovitno zelenico. V tem oblačku so cerkveni očetje videli simbol device Marije, ki je kot Mesijeva mati napravila konec pogubni suši greha in dolgotrajni duhovni lakoti in izhiranosti, kakršno je povzročila pozaba na Boga. Karmelski menihi so se čutili povezane s prerokom Elijem in z njegovim naslednikom Elizejem ter tudi z vrsto »preroških sinov«, služabnikov preroka Elizeja. Menili so, da so od časa preroka Elija na tej sveti gori v nepretrgani vrsti živeli puščavniki s svojimi starimi izročili, le da so ta izročila z nastopom krščanstva bila vcepljena v tisto drevo, ki je zraslo s Kristusom. Še več, živeli so v prepričanju, da je včasih celo sama devica Marija iz Nazareta dospela tjakaj in obiskala samotarje, ki da so postali prvi zastopniki in pospeševalci marijanske pobožnosti, prvi izrecni Marijini častilci v Cerkvi.

Nepretrganost eremitskih izročil in takšna neposredna povezanost z devico Marijo se zgodovinsko seveda ne da dokazati. Vendar pa te lepe legende kažejo na pomembno resnico: karmelski samotarji so že od začetka živeli v prežetosti z mislijo na Marijo in na vélike svetopisemske dogodke okoli karmelskega velikana, kakršen je bil prerok Elija. Obenem je bila družba teh menihov prepričana, da uživa izredno Marijino varstvo in da ji Marija čudovito pomaga v najtežjih in najbolj nevarnih trenutkih in položajih, v kakršne so bili karmelski menihi neredko postavljeni.

Na začetku 13. stoletja je Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu, določil pravila karmelskih eremitov. Njihovo število je tedaj začelo zelo naglo naraščati. Toda kmalu je muslimanski pritisk prisilil nekatere člane skupnosti, da so si poiskali zatočišča v Evropi. Nastalo je vprašanje, ali se bo tako izvirna ustanova, močno prepojena z vzhodnjaškim značajem, mogla spet privaditi drugačnemu »podnebju« na Zahodu. Toda člani meniške skupnosti so zaupali v Marijino varstvo. In kmalu se jim je posrečilo, da so zelo uspešno vpeljali in vodili svoje ustanove na Cipru in Siciliji, v Franciji in Angliji. Te nove ustanove so ostale in cvetele tudi še potem, ko so prav vsi palestinski puščavniki morali zapustiti svoje naselbine. Leta 1228 je red odobril tudi papež Honorij III. Poleg težav s prilagoditvijo je moral red prestati hude preizkušnje, ki so se porodile iz skoraj splošnega nasprotovanja škofov in župnikov. Generalni prior reda sv. Simon Stock (gl. 16. maj) je še prav posebno izrazito Mariji pripisoval zmago nad temi težavami, ki so se mnogokrat zdele popolnoma nepremagljive.

Tako je polagoma nastajal na široko razvejani red karmeličanov, med katere danes štejemo: prvi red, h kateremu pripadajo »bratje bl. device Marije Karmelske« in pa »bosonogi bratje bl. device Marije Karmelske«; drugi red, to se pravi karmeličanke, ki so znane tudi pri nas (za ljubljansko novi naselbini v Sori in Mirni peči); redovniški in svetni tretji red; tem pa se pridružijo še bratovščina Karmelske Matere Božje, imenovana tudi bratovščina karmelskega škapulirja, ki je po nekakšnih začetkih v 14. stoletju nastopila v 16. stoletju in se širila zlasti v 17. in 18. stoletju, ko je bila v naših krajih zakoreninjena predvsem na Goriškem, s slovečim sedežem na Kostanjevici pri Gorici.

»Karmel je ves marijanski«

O karmelskem redu radi ponavljajo kot značilen izrek: »Totus marianus est Carmelus« – Karmel je ves marijanski. Karmelski red je popolnoma ves posvečen posnemanju in češčenju Matere Božje. Še preden je napisal sv. Ludovik Marija Grignion de Montfort (+ 1716, gl. 28. april) svoje temeljito delo o pravi pobožnosti do Marije device, so v karmelskem redu že učili in gojili popolno posvetitev brezmadežni Materi učlovečene Božje Modrosti.

Na posvetitev Mariji naj karmeličana spominja »škapulir bl. device Karmelske«. Ta škapulir je pri redovnikih in redovnicah del pravega redovnega oblačila, pri laikih pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere Božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. – Nevedni neverni in verni ljudje enačijo škapulirje in podobno z nekakšnimi »amuleti«, čarovnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi sama po sebi prinašala človeku »varstvo in srečo«. Če bi kdo s takim mišljenjem nosil škapulir, bi to res bilo magistično mišljenje in bi se pregrešil s praznoverjem. Vendar pa pravilno poučén kristjan škapulirja nikakor ne nosi v takšnem duhu. Škapulir mu je namreč samo znamenje in neka zunanja opora, da se spominja svoje posebne posvetitve Materi Božji in da ga to v težavah in skušnjavah nagiblje k zvestobi in zatajevanju, k Marijini priprošnji za pomoč vsemogočnega, povsod pričujočega Boga; to pa je seveda v soglasju z vero in nikakor ne magija ali praznoverje. Kadarkoli si Mariji posvečeni kristjan nadene karmelski škapulir (obstoje tudi še drugi škapulirji), naj ga to obenem utrdi v hotenju, da si na neki način »nadene« Marijo sámo s posnemanjem njenih kreposti, podobno kakor sv. Pavel naroča kristjanom: »Nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost« (Rim 13,14). Karmelska pobožnost do Marije posebej poudarja tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost skozi stoletja rodila izredno bogate bogoljubne sadove. Saj je prav iz karmeličanskega občestva zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka (14. st.) do sv. Janeza od Križa (+ 1591), od cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike (+ 1582), do tako zelo znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa (+ 1897). V tem pogledu karmeličanski red ne zaostaja za drugimi slavnimi in zaslužnimi redovi.

Leta 1950 so karmeličani obhajali 700-letnico prikazanja bl. device Marije Karmelske sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmelskega reda. Ko se je Marija prikazala leta 1250, pravijo, da je držala v svoji roki škapulir reda in je rekla: »Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdorkoli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.« Tako je zapisano v Karmelskem vrtu, ki je delo generalnega priorja Janeza Grossija (1389-1434). Znani karmeličanski teolog Bartolomej F. M. Xiberta je leta 1950 izdal nad 300 strani obsegajočo knjigo, v kateri dokazuje zgodovinsko zanesljivost tega poročila. – Seveda se nič ne pregrešimo zoper samo vero, če tega ne verjamemo. Neodvisno od tega poročila lahko sprejmemo tole misel: Kdor se prisrčno posveti Mariji (na neki način smo ji posvečeni že na temelju krstne posvetitve Kristusu) in v znamenje tega posvečenja ter v oporo življenju iz takšne podaritve Mariji, nosi škapulir, ne more umreti brez posvečujoče milosti. Takšno prepričanje o zveličavnosti resnične marijanske pobožnosti je izraženo tudi v stavku, ki ga pridigarji in nabožni pisatelji vsaj od 11. stoletja dalje zelo pogosto ponavljajo: »Filius Mariae non peribit« – Marijin otrok, Marijin častilec se ne bo pogubil. Saj ni mogoče, da bi Marija, »milosti polna« (Lk 1,28), polna materinske dobrote, ljubezni in usmiljenja, zapustila v življenju, ob smrtni uri in v vicah tiste, ki so jo v življenju častili, opravljali razne pobožnosti njej v čast (seveda ne zgolj po zunanje), zlasti ob njej posvečenih sobotah – in k vsemu temu nas more spodbuditi nošnja karmelskega škapulirja.

Pričevanja o marijanski pobožnosti pri prizadevnih udih karmelske bratovščine so precej številna že v 14. stoletju. Imamo tudi pričevanja o tem, da se je leta 1317 Marija prikazala papežu Janezu XXII. (še preden je postal papež) in mu razkrila tako imenovani »sobotni privilegij«; da bo devica Marija že na soboto po smrti rešila iz vic duše tistih, ki so v življenju izpolnili tele pogoje: da so nosili karmelski škapulir, da so vsak v svojem poklicu gojili stanovsko čistost, molili male dnevnice v čast bl. devici Mariji; če pa dnevnic niso znali moliti, da so se držali od Cerkve zapovedanih postov ter se ob sredah in sobotah zdržali mesnih jedi. – Seveda nismo dolžni tudi v tem primeru verovati v resničnost Marijinega prikazanja Janezu XXII., moremo se pa zanesti na »sobotni privilegij« v tistem smislu, ki ga ima pred očmi papež Pij XII., ko v posebnem pismu ob 700-letnici ustanovitve karmelskega škapulirja piše: »Predobra Mati resnično ne bo nehala prositi, da njeni otroci, ki v vicah trpe za pregreške, čim prej – seveda na Marijino priprošnjo pri Bogu – po nam sporočenem sobotnem privilegiju, kakor mu pravijo, dosežejo večno domovino.« Papež še pristavlja, da bi odstranil možnost nesporazuma: »Sveti škapulir je kakor Marijina obleka, znamenje in poroštvo varstva Matere Božje; toda naj ne mislijo tisti, ki so si nadeli to obleko, da bodo dosegli večno zveličanje z lenobo in duhovno vnemarnostjo, ker apostol opominja: »Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje« (Flp 2,12)! … Naj torej vsi karmeličani – bodi v samostanih prvega in drugega reda bodi v tretjem redovniškem ali pa svetnem redu bodi v bratovščinah – … imajo v sami preprosto narejeni obleki (škapulirju) pred seboj nekak povzetek kreposti skromnosti in preprostosti; prav posebno pa naj tista obleka, ki jo imajo noč in dan na sebi, kakor zgovorno znamenje izraža prošnje, s katerimi prosijo božjo pomoč; končno naj ohranijo tisto posvetitev presv. Srcu brezmadežne Device, ki smo jo vneto priporočali« (AAS 42, 1950, 390 sI).

Nastanek godu karmelske Matere Božje

Laiki so se redovnikom v nošnji škapulirja in v določenih pobožnostih ter v prizadevanju za poglobljeno krščansko življenje gotovo pridružili vsaj že v 14. stoletju, pozneje pa tja do kraja 18. stoletja v čedalje večjem številu. Vstopi v bratovščino so postali tako pogostni, da so bili v tedaj tiskanih liturgičnih knjigah vstavljeni posebni obrazci za sprejem laikov v karmelsko bratovščino in za blagoslov škapulirja.

Že sámo mesto Piacenza v Italiji npr. je leta 1609 štelo okoli 10.000 bratov in sester, vpisanih v seznam karmelske bratovščine. Istega leta so se na glavni praznik karmeličanskega reda, 16. julija, začeli posebej spominjati tudi podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Drugače pa praznik sega nazaj že vsaj v 14. stoletje; znova ga je odobril leta 1587 papež Sikst V. Leta 1726 je Benedikt XIII. praznik raztegnil na Cerkev rimskega obreda, Leon XIII. pa je leta 1892 na to praznik navezal pridobitev popolnega odpustka in zanj določil pogoje. (Kako in kdaj dobimo popolni odpustek, obstoje od leta 1967 nova cerkvena pravila, razložena ob dnevu Porcijunkule, gl. 2. avgust). Pij XII., ki je bil sam že od otroških let član bratovščine karmelskega škapulirja, je v posebnem apostolskem pismu z dne 11. februarja 1950 opozoril na globlji verski pomen nošnje karmelskega škapulirja (gl. zgoraj).

16. JULIJ – PRAZNIK KARMELSKE MATERE BOŽJE

 

Roža skrivnostna, brezmadežna Devica, Mati milosti, pred teboj klečimo, da počastimo tvojega Božjega Sina in izprosimo Božje usmiljenje. Pomoč in milost prosimo, ne zaradi svojih zaslug, temveč zaradi dobrote tvojega materinskega Srca. Zaupamo, da nas boš uslišala.

Zdrava Marija…

Roža skrivnostna, Mati Jezusova, Kraljica svetega rožnega venca in Mati Cerkve, skrivnostnega Krtistusovega telesa, prosimo te za svet, ki je razdvojen, podeli mu dar edinosti in miru ter vse tiste milosti, ki morejo spremeniti srca mnogih tvojih otrok.

Zdrava Marija…

Roža skrivnostna, Kraljica apostolov daj, da bodo okoli evharističnih oltarjev vzcveteli številni duhovniški in redovniški poklici, ki bodo po vsem svetu širili kraljestvo tvojega Sina Jezusa s svetim življenjem in gorečo vnemo za duše. Izlij na nas svoje nebeške milosti.

Zdrava Marija…

Pozdravljena Kraljica…

ROŽA SKRIVNOSTNA, MATI CERKVE, PROSI ZA NAS