SLEDITI POTI, KI JO UČIJO SVETA TRI SRCA ZDRUŽENA V ENI LJUBEZNI

NA TEJ STRANI NAJDEMO PREROKBE, OD KATERIH SO SE ŽE NEKATERE IZPOLNILE, DRUGE PA SE IZPOLNJUJEJO. ŽAL SE ČLOVEŠTVO NE ZAVEDA, DA JE POTREBNO VELIKO MOLITVE, ČE ŽELI DOSEČI MIR IN BOŽJE VARSTVO.
NA TEJ STRANI EDSON PODELI IZKUŠNJE Z BOŽJO MATERJO IN KDOR ŽELI DUHOVNO RASTI, NAJ SLEDI POTI, KI JO UČIJO SVETA TRI SRCA- ZDRUŽENA V ENI LJUBEZNI.
EG Coutinho
http://edson-glauber-minha-vida.webnode.com/
http://edson-glauber-minha-vida.webnode.com/

 

 

PREVOD DEKRETA O ČEŠČENJU SVETIH TREH SRC.

Decreto de culto

Prevod iz italijanščine

CARILLO GRITTI

PO MILOSTI BOŽJI IN IMENOVANJU APOSTOLSKEGA SEDEŽA

ŠKOF V ITACOATIARI

 

DEKRET O ČEŠČENJU

Od leta 1994 mnogi katoliki romajo v Itapirango, v kraj imenovan »Santuario«(svetišče), da častijo Devico Marijo. Ta romanja in procesije so dala in dajejo mnoge milostne sadove. Ne da bi padli v preizkušnje in senzacionalizem in fanatisem, oni  razvijajo med Božjim ljudstvom duha molitve in obnavljajo in krepijo vero romarjev.

Po tem ko sem natančno preučil dogodke, dovoljujem ta romanja in javno češčenje, , ki se praznuje v kapeli ali v kraju Križa za »klicanje« Naše Gospe pod imenom Kraljica Rožnega venca in Miru.

To manifestacija javnega češčenja, kot Sveta Maša, spovedovanje bodo v okviru odgovornosti duhovnika za pastoralo, ki se bo navedel.

Cilj tega Dekreta o češčenju je spodbujati duhovno življenje Božjega ljudstva in gre tu za češčenje prikazovanj Naše gospe, ki so bila povod za pobožnost na tem mestu.

Kakorkoli že po prvem razločevanju skupine ljudi, ki sem jih izbral bo od tega leta  izbrana in ustanovljena  Komisija še naprej spremljala in analizirala dejstva in dogodke ki so se zgodili in se še vedno tu dogajajo, zbirala vse potrebne zdravstvene podatke in teološke, poleg pričanj  in končnih objektivnih elementov za  končno pravično in pošteno sodbo o dogodkih do katerih je prišlo v Itapirangi in s tem ponudila varno in verodostojno podlago Cerkvi

Itacoatiara, 31. Januar 2010

Carillo Gritti

Carillo gritti l.r.

Škof Prelat

DEKRET O ČEŠČENJU TREH SVETIH SRC 31. 01. 2010 ŠKOF CARILLO GRITTI

Bilo je 31. Januarja leta 2010, na praznik svetega Janeza Boska, ko je Škof Prelat iz Itacoatiare dal v javnost Dekret o češčenju kraljice Rožnega Venca in Miru iz itapirange vseh cerkvi in vsem vernikom. To je velika Božja milost za Cerkev v Amazoniji in za vse ljudstvo, ki vedno bolj časti Našo Gospo, po njenih prikazovanjih, ki so v teh časih za spreobrnjenje in mir človeštva.

PREČISTO SRCE SVETEGA JOŽEFA – PRVA SREDA V MESECU 01.02.2017

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pred nami je teden velikih milosti:

  1. prva sreda v mesecu – prvi februar, ČEŠČENJE PREČISTEGA SRCA SVETEGA JOŽEFA
  2. SVEČNICA , drugi februar
  3. PRVI PETEK , tretji februar
  4. PRVA SOBOTA, četrti februar

KJER MORETE DRUŽINE USTANOVITE MOLITVENO SKUPINO PRVE SREDE

V VAŠEM DOMU. ŠIRITE SPOROČILA NAŠE GOSPE IZ ITAPIRANGE.SVOJIM

SORODNIKOM IN PRIJATELJEM.  VSI, KI STE SE ŽE POSVETILI SVETIM TREM S

SRCEM SAMI ALI SVOJE DRUŽINE, ODPRITE OČI IN UŠESA SRCA, DA

SPOZNATE MILOSTI, KI JIH PREJEMATE VI IN VAŠI DRUŽINSKI ČLANI.

Nevenka 031 529 838

 

OBJAVLJAM SPOROČILA TUDI IZ LETA 1991

 

SPOROČILO NAŠE GOSPE 28.01.2017

SPOROČILO NAŠE GOSPE 28.01.2017

Mir moji ljubljeni otroci, mir!

Moji otroci, sem vaša mati in prihajam iz nebes, da vas blagoslovim in napolnim vaša srca z Božjo ljubeznijo.

Ne bodite od sveta, ne živite za svet ampak odločite se za nebeško kraljestvo, kraljestvo o katerem vas je učil moj Božji Sin in vam pokazal pot kateri sledite.

Ne oddaljite se od Srca mojega Sina Jezusa, ne ranite njegovega Srca s svojimi grehi. Kadar padete se dvignite, iskreno se pokesajte, prosite odpuščanja za svoje grehe, spovejte se in obnovite svoje odločitve, da boste sledili Božjemu klicu.
Ne varajte se. Nič na tem svetu vam ne bo dalo večnega življenja, samo Bog. Približajte se zakramentom vedno bolj in hranite se s Telesom in Krvjo mojega Sina, sprejmite ga vredno s svojimi srci in dušami očiščenimi vsakega greha.

Greh, otroci moji je tisti, ki vam preprečuje pripadati mojemu Sinu in vam ne pusti delati njegovo Sveto Voljo. Osvobodite se greha, da bi zaslužili nebeške milosti in mojo Materinsko ljubezen ter jih sprejeli v svoja srca.

Jaz vas ljubim in vam pravim da sem združena z vami vsak dan, kadar molite moj Rožni venec. Molite, molite, molite in mir bo vladal vsemu svetu.

Vrnite se na svoje domove v Božjem miru. Vse vas blagoslavljam: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen!

AKÁTHISTOS – HVALNICA BOŽJI MATERI

AKÁTHISTOS – HVALNICA BOŽJI MATERI

 

Poslan je bil nadangel iz nebes, da pozdravi Bogorodico: Raduj se! Ko je zrl tebe, Gospod, ki v njej si človek postal, je ves iz sebe stal in ji vzklikal:
Raduj se, po tebi je veselje zasijalo;
raduj se, po tebi je prekletstvo skopnelo;
raduj se, padlega Adama vstajenje;
raduj se, Evinih solz rešenje.
Raduj se, vrh pojmovanjem ljudi nepristopen
raduj se, brezno nepregledno očem angelov;
raduj se, prestol velikega Kralja; raduj se, nosilnica nosilca vesolja.
Raduj se, zvezda, ki razodevaš sonce;
raduj se, naročje učlovečenega Boga;
raduj se, po tebi se prenavlja stvarstvo;
raduj se, po tebi je Stvarnik postal dete.
Pozdravljena Devica – Mati!
Zavedajoč se vsa sveta deviškega sklepa, nadangelu pravi pogumno: Tvoje čudovito sporočilo se mi zdi težko sprejemljivo. Napoveduješ spočetje brez sodelovanja moža in nosečnost ter vzklikaš:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Želeč prodreti v nedoumljívo spoznanje, Devica vzklikne božjemu poslancu: Bo mar moglo moje čisto telo roditi Sina? Povej mi! On pa ji je poln spoštovanja oznanjal in pel:
Raduj se, vodnica k sklepom Najvišjega;
raduj se, potrditev neizrečnih skrivnosti;
raduj se, začetek Kristusovih čudežev;
raduj se, kazalo njegovih naukov.
Raduj se, lestev nebeška sestopa Boga;
raduj se, most, ki zemljane dvigaš v nebesa;
raduj se, čudo, ki ga opevajo angeli;
raduj se, mlatilnica hudobnih duhov.
Raduj se, ki si Luč neizrekljivo rodila;
raduj se, ki načina rojstva nisi razkrila;
raduj se, ki spoznanje presega učenjakov;
raduj se, ki srca ozarjaš vernikov.

Pozdravljena Devica – Mati!
Moč Najvišjega je tedaj obsenčila Devico in spočela je, ne da bi moža spoznala. Njeno telo je obrodilo sad kakor krasna njiva vsem, ki žele žeti odrešenje in prepevajo:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Noseč učlovečenega Boga v svojem naročju, je Devica pohitela k Elizabeti. Elizabetino dete je takoj spoznalo njen pozdrav in tako rekoč poskakujoč vzklikalo božji Materi:
Raduj se, trta z večno živo mladiko;
raduj se, lastnica nedotaknjenega sadu;
raduj se, oblikovalka oblikovalca človeškega rodu;
raduj se, porodnica roditelja življenja.
Raduj se, njiva, iz katere rastejo usmiljenja;
raduj se, miza, pogrnjena z obujem milosti;
raduj se, ker po tebi vzcveti vrt sreče;
raduj se, pristanišče dušam pripravljeno.
Raduj se, prijetno kadilo molitve;
raduj se, pomilostitev vsega sveta;
raduj se, naklonjenost Boga do smrtnikov;
raduj se, zaupanje smrtnikov pri Bogu.
Pozdravljena Devica – Mati!
Vihar nasprotujočih si misli je pretresal modrega Jožefa.Njega, Brezmadežna, ki te ni spoznal kot mož, je mučil sum o tajni zvezi. Ko pa je bil poučen, da si spočela od Svetega Duha, je vzkliknil:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Pastirji so prisluhnili spevom angelov, ki so slavili Kristusov prihod na svet. Stekli so gledat Pastirja. Uzrli so ga kakor brezmadežno jagnje, ki se pase v Marijinem naročju. Zapeli so ji hvalnico:
Raduj se, mati jagnjeta in pastirja;
raduj se, staja razumnih ovac;
raduj se, obramba pred nevidnimi sovražniki;
raduj se,ki odpiraš rajska vrata.
Raduj se, ker se nebesa veselijo z zemljo;
raduj se, ker zemlja raja z nebesi;
raduj se, zgovorna usta apostolov;
raduj se, nepremagljiva srčnost mučencev.
Raduj se, neomajna opora vere;
raduj se, sijajno znamenje milosti;
raduj se, po tebi se je spraznilo podzemlje;
raduj se, po tebi smo bili odeti s slavo.
Pozdravljena Devica – Mati!
K Bogu potujočo zvezdo so opazovali modri z Vzho da. Hodili so v njeni svetlobi in iskali mogočne ga viadarja. Ko so dosegli Nedosegljivega, so se vzradovali in mu kucali:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Modri so v naročju Device videli njega, ki je s svojimi rokami oblikoval ljudi. Spoznali so v njem Gospoda. Čeprav je bil v podobi hlapca, so ga nemudoma z darovi počastili in vzklikali Blagoslovljeni:
Raduj se, mati zvezde, ki ne zaide;
raduj se, zarja Gospodovega dne;
raduj se, gasilka zapeljivega žara;
raduj se, razsvetljevalka gojencev Trojice.
Raduj se, podiralka prestola nečloveškega trinoga;
raduj se, pokazalka Kristusa, ljudomilega Gospoda;
raduj se, ki si nas iz barbarskega malikovanja odkupila;
raduj se, ki si nas iz blata grdih dejanj rešila.
raduj se, ki si češčenje ognja pogasila;
raduj se,ki si plamene strasti oddaljila;
raduj se, vodnica vernih po poti razumnosti;
raduj se, veselje vseh rodov na zemlji.
Pozdravljena Devica – Mati!
Božji glasniki so postali modri z Vzhoda. Vrnili so se v Babilon. Tam so spolnili napovedi prerokov. O tebi, Kristus, so vsem govorili. Heroda, hinavca so zapustili, ki hvale peti ni znal:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

V Egiptu luč resnice si prižgal in temo si laži pregnala. Rešenik, v tvoji moči maliki so v prah popadali. Njih jarma osvobojeni Bogorodici so zapeli:
Raduj se, ponovna vzravnava ljudi;
raduj se, propad hudobnih duhov;
raduj se, teptalka varajoče zablode;
raduj se, zavračevalka zvijačnih malikov.
Raduj se, morje, ki si duhovnega faraona potopilo;
raduj se, skala, ki si življenja žejne pojila;
raduj se, ognjeni steber, ki vodiš hodeče v temi;
raduj se, varstvo sveta, širše ko oblaki.
Raduj se, jed, ki si zamenjala mano;
raduj se, delivka svetih sladkosti;
raduj se, človeštvu obljubljena dežela;
raduj se, iz tebe se cedita med in mleko.
Pozdravljena Devica – Mati!
Simeon se je iz tega varljivega sveta selil, ko si se mu kot Dete izročil. Spoznal te je v Detetu Boga popolnega. Ostrmel je nad tvojo neizrečeno modrostjo in vzkliknil:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!
Naš Stvarnik je novo stvarstvo razodel: brez semena je iz telesa Device vzbrstel. Njeno devištvo je ohranil neokrnjeno. Ko zremo ta čudež, slavimo Prečisto pojoč:
Raduj se, cvet, ki nikoli ne ovene;
raduj se, venec zdržnega življenja;
raduj se, bleščeča podoba vstajenja;
raduj se, razodevalka angelskega vedenja.
Raduj se, rodovitno drevo, ki hraniš verne;
raduj se, košato drevo, ki varuješ pred pripeko;
raduj se, ki nosiš v naročju vodnika blodečim;
raduj se, mati odkupitelja ujetih.
Raduj se, srednica pri pravičnem sodniku;
raduj se, odpuščanje padajočih v grehe;
raduj se, rešilni pas obupanih ljudi;
raduj se, ljubezen, ki izpolniš vsako hrepenenje.
Pozdravljena Devica – Mati!
Čudovito rojstvo občudujoč, se dvigamo nad svet, se z duhom selimo v nebesa. Zato je prevzvišeni Bog stopal po zemlji kot ponižen človek, da bi pritegnil v višave vse, ki mu kličejo:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Neomajna Beseda se je v nižavi naselila med nami in vendar višav ni zapustila. Ne krajevno, po božje je sestopila in iz Device – Matere se rodila. Njej, Bogorodici, prepevamo:
Raduj se, obsežni prostor neobsežnega Boga;
raduj se, vrata častitljive skrivnosti;
raduj se, nevernim neverjetna novica;
raduj se, vernih nedvomna hvala.
Raduj se, presveto vozilo vladarja kerubov;
raduj se, najlepše bivališče Gospoda serafov;
raduj se, mesto zedinjenja nasprotij;
raduj se, povezovalka devištva in materinstva.
Raduj se, po tebi je bil odpravljen prestopek;
raduj se, po tebi se je odprlo rajsko območje;
raduj se, ključ Kristusovega kraljestva;
raduj se, upanje večne blaženosti.
Pozdravljena Devica – Mati!
Vsi angelski zbori so ostrmeli pred veličastnim dogodkom tvojega učlovečenja. Nepristopnega Boga so zrli kot človeka pristopnega, kako z nami živi in posluša vse pevajoče:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Zgovorni pridigarji plavajo kakor ribe brez besed pred teboj, Bogorodica. Ne znajo razložiti, kako si devica po porodu ostala. Mi pa z vero občudujemo skrivnost in vzklikamo:
Raduj se, sprejemnica božje modrosti;
raduj se, zakladnica božje Previdnosti;
raduj se, razkrinkanje nemodrih modrijanov;
raduj se, zavrnitev nerazsodnih besedunov.
Raduj se, ker so se poneumili silni razpravljalci;
raduj se, ker so oslabeli bajk ustvarjalci;
raduj se, ki razdiraš pletenine razumarjev;
raduj se, ki polniš mreže ribičev.
raduj se, vlečnica iz brezna nevednosti;
raduj se, ki mnoge razsvetljuješ s spoznanjem;
raduj se, ladja željnih rešitve;
raduj se, pristan plovečih skoz’ življenje.
Pozdravljena Devica – Mati!
Da bi odrešil svet, poglavar vesoljstva je sam prišel na svet. Kot Bog je bil Pastir, a zaradi nas je pri nas nastopil kot človek. Enak človeku je človeka enakega klical. Mi pa ga kot Boga poveličujemo:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!
Devica Bogorodica, obrambni zid si devic in vseh, ki se k tebi zatekajo. Stvarnik neba in zemlje te je pripravíl, brezmadežna, da bi prebival v tvojem telesu. Vse nas pa je poučil, naj ti vzklikamo:
Raduj se, steber deviškega življenja;
raduj se, vrata večnega rešenja;
raduj se, začetnica duhovne prenove;
raduj se, delivka božje dobrote.
Raduj se, ti si prerodila spočete v grehu;
raduj se, ti si spametovala nespametne;
raduj se, ki si pokončala kvarilca src;
raduj se, ki si rodila sejalca čistosti.
Raduj se, spalnica deviškega zakona;
raduj se, usklajevalka vernih z Gospodom;
raduj se, plemenita vzgojiteljica devic;
raduj se, družica svetih duš na poti k ženinu.
Pozdravljena Devica – Mati!
Nobena hvalnica ne more objeti veličine tvojih mnogoterih usmiljenj. O sveti Kralj, čeprav bi ti zapeli pesmi po številu zrn peska, bi ne mogli poplačati tvojih darov, mi, ki ti kličemo:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Sveta Devica, sprejemnica luči in potlej svetilka vsem si v temi. Svetlobo netvarno izžarevaš, ki razsvetljuje um, in uvajaš v božje spoznanje. Zato te častimo in ti glasno vzklikaino:
Raduj se, žarek duhovnega sonca;
raduj se, blišč presvetega sijaja;
blisk, ki razsvetliš duše;
raduj se, ki kakor grom prestrašiš sovražnike.
Raduj se, ki sevaš mnogovrstno svetlobo;
raduj se, ki oddajaš mnogovrsten tok;
raduj se, ki si podoba vodnjaka življenja;
raduj se, ki izbrišeš madež greha.
Raduj se, umivalnica človeških vesti;
raduj se, mešalna posoda radosti;
raduj se, vonj Kristusove dišave;
raduj se, življenje skrivnostne gostije.
Pozdravljena Devica – Mati!
Odkupitelj vseh ljudi je hotel odpustiti stare dolgove. Zato je sam prišel k nam, ki srno se oddaljili od njegove milosti. Raztrgal je zadolžnico in vsi mu pojo:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!
Slaveč tvojega Sina, vsi te poveličujemo kot živi tempelj, Bogorodica. Ko je v tvojem telesu prebival Gospod, ki s svojo roko zaobjema vesolje, ga je posvetil, poveličal in nas poučil, naj ti vzklikamo
Raduj se, šotor Boga in Besede;
raduj se, sveta, ki presegaš vse svete;
raduj se, skrinja, pozlačena Z Duhom;
raduj se, neizčrpni zaklad življenja.
Raduj se, dragocena krona vernih vladarjev;
raduj se, odličje pobožnih duhovnikov;
raduj se, neporušljivi stolp Cerkve;
raduj se, nepremagljivo obzidje kraljestva.
Raduj se, po tebi se dvignejo znamenja zmage;
raduj se, po tebi propadajo sovražniki;
raduj se, zdravilo mojega telesa;
raduj se, rešenje moje duše.
Pozdravljena Devica – Mati!
O vse hvale vredna Mati, ki si rodila Besedo, najsvetejšo med svetimi! Sprejmi zdaj to hvalnico v dar. Reši vsake nesreče in obvaruj večnega trpljenja vse, ki ti kličejo:
Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

DON BOSKO – SANJE O KAČI

 

Don Provera piše: »Don Bosko je dobil novo potrditev o nenehnih hudičevih napadih na duše, o škodi, ki jo povzroča, in o potrebi po neneh­nem boju, da mu iztrgamo žrtve. Človekovo življenje na zemlji je nenehen boj. S počitnic se je vrnilo kakih sto go­jencev z namenom, da bi ponavljali snov preteklega leta ali se pri­pravili ne prihodnje šolsko leto. Dne 20. avgusta 1862 je don Bosko po večernih molitvah po nekaj navodilih za hišni red takole sprego­voril:

Želim vam pripovedovati sanje, ki sem jih imel pred nekaj dnevi (verjetno na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja).

Sanjalo se mi je, da sem bil z vsemi našimi fanti v Castelnuovu d’Asti, v hiši mojega brata. Medtem ko so bili vsi na odmoru, se mi je približal nekdo, ki ga nisem poznal. Povabil me je, da bi šel z njim. Šel sem in popeljal me je na travnik ob dvorišču in mi v travi pokazal silno kačo, dolgo sedem do osem metrov. Ko sem jo zagledal, sem se ves stresel in sem hotel oditi.

– Ne, nikakor ne! Ne hodi proč, temveč pridi in poglej.

– In kako naj se približam tej pošasti? Ali ne veš, da lahko skoči name in me v trenutku požre?

– Nič se ne boj, ne bo ti storila nič žalega. Pridi, greva.

– Saj vendar ne bom tako neumen, da bi se spustil v tako nevar­nost.

– Potem pa se ustavi tukaj, mi je dejal tisti neznanec.

Stopil je naprej in pobral neko vrv. Z njo v roki se je vrnil k meni in mi rekel:

– Primi v roke to vrv in jo trdno drži za en konec. Jaz bom vzel drugi konec, stopil na drugo stran in jo bova razpela nad kačo.

– In potem?

– Nato jo bova spustila kači na hrbet.

– Za božjo voljo, vendar ne kaj takega! Kajti gorje nama, če bova to storila. Kača se bo vrgla proti nama predrznežema in naju bo razcefrala na koščke.

– Ne, nikakor ne! Pusti, bom jaz opravil.

– Pojdite sami. Jaz si že ne bom privoščil take predrznosti, ki bi me lahko stala življenje.

In že sem hotel zbežati. Toda oni me je ponovno zadržal in mi zagotovil, da se mi ni treba ničesar bati, da mi kača ne bo storila nič žalega. Toliko me je pregovarjal, da sem ostal in privolil v njegove zahteve. Medtem je on splezal na dru­go stran, dvignil vrv in z njo udaril kačo po hrbtu. Kača se je vzbočila, vrgla glavo nazaj, da bi grizla vrv, ki jo je udarila, toda namesto tega se je zapletla v zanko. Tedaj mi je nez­nanec zaklical: ‘Trdno držite in ne spustite vrvi iz rok.’ Skočil je k hruški, ki je stala tam blizu, privezal nanjo konec vrvi, ki ga je imel v roki, skočil k meni, vzel moj konec vrvi in jo privezal v okenski križ hiše, ki je stala tam blizu. Medtem se je kača zvijala, se divje metala ob tla, vihtela glavo sem in tja in si sama prizadevala rane, da so kosi mesa leteli daleč na vse strani. Tako je nadaljevala, dokler je bilo v njej še kaj življenja. Ko je poginila, je ostal od nje samo okostnjak.

Možakar je odvezal vrv od drevesa in okna, jo zvil v klopčič in mi dejal: ‘Bodite pozorni.’ Položil je vrv v neki zaboj, ga zaprl in nato zopet odprl. Dečki so se zgrnili okoli mene. Pogledali smo v zaboj in se začudili. Vrv se je zvila tako, da je predstavljala napis Zdrava Marija.

– Kako je vendar to? sem dejal, ti si vrgel vrv kar tako v zaboj, sedaj pa je tako lepo urejena.

– Glej, je dejal možak, kača predstavlja hudiča, vrv pa zdravamarijo ali bolje rečeno rožni venec, ki je nadaljevanje zdravamarije, s katero ali s katerimi je mogoče premagati in uničiti vse peklenske hudiče.

Do tukaj je, tako je sklenil don Bosko, prvi del sanj. Potem je še drugi del, ki je še bolj napet in zanimiv. Ker pa je ura že pozna, ga bomo nadaljevali jutri. Medtem pa si zapomnimo besede, ki jih je izrekel tisti možakar o zdravamariji in rožnem vencu. Zmolimo ju pobožno ob vsakem napadu hudega duha v vseh skušnjavah, prepričani, da bomo vedno zmagali. Lahko noč!

Dovolite, da stvari malo pojasnimo, ker don Bosko o vsem tem ni ničesar povedal in ničesar razložil.

Hruška, o kateri govorijo sanje, je tisto drevo, na katero je don Bosko kot deček privezoval en konec vrvi, drugi konec pa na nedaleč stoječe drugo drevo, da je na njej izvajal svoje igre ter s tem zaba­val svoje sovaščane in jih obenem prisiljeval, da so poslušali njegove razlage katekizma. Zdi se nam, da je to hruško mogoče primerjati z drevesom, o katerem govori Visoka pesem 2,3: Kakor jablana med drevesi gozda, tako je moj dragi med človeškimi sinovi. Tirino in mnogi drugi razlagalci Svetega pisma menijo, da je jablana lahko kakršnakoli rastlina, ki prinaša sadove. To drevo daje prijetno in osvežujočo senco in je simbol Jezusa Kristusa, njegovega križa, iz moči katerega prihaja učinkovitost molitve in gotovost zmage. Je mogoče to razlog, zakaj je en konec vrvi, ki je postala usodna za kačo, pripeta na hruško? In ali drugi konec vrvi, ki je bil pritrjen na okenski križ, ni znamenje, da je prebivalcem tiste hiše in njegovim sinovom zaupano poslanstvo, da širijo molitev rožnega venca?

Don Bosko je to že dolgo časa tako razumel.

Potem ko smo bralcem izrazili svoje skromno mnenje o pomenu hišice v Morialdu in o drevesu ob gumnu, nadaljujemo pripoved don Provera, ki nam sporoča nove okoliščine sanj in don Boskovo razlago.

“Dne 21. avgusta zvečer so po končanih večernih molitvah bili vsi neučakani, da bi slišali drugi del sanj, ki ga je don Bosko ocenil kot zanimivega in se je tikal vseh. Vendar naših želj nismo mogli utešiti. Don Bosko je stopil na prižnico in rekel: ‘Včeraj zvečer sem vam napovedal, da bom danes nadaljeval pripoved o sanjah. Toda na svojo veliko žalost ne morem držati besede.’

Ob teh besedah se je od vseh strani zaslišalo šepetanje, ki je razodevalo nezadovoljstvo in razočaranje. Don Bosko je malo počakal, da se je nezadovoljstvo poleglo, in nadaljeval: ‘Kaj hoče­te? Razmišljal sem včeraj zvečer, razmišljal sem danes in prišel do sklepa, da ne bi bilo primerno nadaljevati o sanjah, ker gre za stvari, za katere želim, da se ne bi zvedelo zunaj zavoda. Zadovoljite se torej s tem, kar sem vam povedal v prvem delu.’

Naslednji dan, 22. avgusta, smo ga večkrat prosili, da bi nam sanje povedal, če že ne javno, pa vsaj zasebno, zlasti tisto, kar je za­molčal. Vendar ni hotel privoliti. Po mnogih prošnjah in moledovanju se je uklonil in obljubil, da bo zvečer še govoril o njih. Po končanih večernih molitvah je res začel:

‘Po toliko prošnjah bom povedal drugi del sanj. Če že ne vse­ga, vam bom povedal vsaj tisto, kar vam smem povedati. Toda najprej postavim pogoj, da nihče naj ne piše ali govori zunaj hiše o stvareh, ki vam jih bom pripovedoval. Govorite o tem med seboj, zbijajte šale, storite, kar hočete, vendar samo med seboj.

Medtem ko sva jaz in tisti možakar govorila o vrvi, kači in različnih pomenih, sem se obrnil in videl, kako so fantje pobira­li kose kačjega mesa in ga jedli. Takoj sem jim zaklical: ‘Kaj vendar počnete? Ste znoreli? Ali ne veste, da je to meso strupeno in vam bo zelo škodovalo?’

– Kaj še, so odgovorili fantje, saj je vendar tako dobro. Toda tisti, ki so jedli meso, so padli na tla, se napihnili in postali trdi kot kamen. Jaz se nikakor nisem mogel pomiriti, kajti kljub vsemu temu, kar so videli, so drugi fantje še vedno jedli meso. Kričal sem, klical tega in onega, suval, dajal zaušnice temu in one­mu, da bi jih odvrnil od uživanja mesa, toda vse je bilo zaman. Tu je eden padel po tleh, tam pa je drugi mirno jedel. Tedaj sem poklical klerike na pomoč in jim naročil, naj se pomešajo med fan­te in si na vso moč prizadevajo, da ne bi nihče jedel tega mesa. Moj ukaz ni dosegel zaželenega uspeha. Še več. Nekaj klerikov je celo začelo jesti kačje meso, tako da so tudi oni padli po tleh kot drugi. Ko sem videl okoli sebe na tleh toliko fantov v strašnem položaju, sem bil ves iz sebe.

Tedaj sem se obrnil k neznancu in mu rekel: ‘Kaj vendar vse to pomeni? Ti fantje vedo, da jim to meso prinaša smrt, pa ga vseeno hočejo jesti! Zakaj?’

Odgovoril je: ‘Saj vendar dobro veš, da živalski človek ne do­jema tega, kar je Božje.’

– Toda ali ni več nikakršnega sredstva, da bi si te fante spet pri­dobil?

– Seveda je.

– Kaj bi bilo to?

– Ni drugega sredstva kot kladivo in nakovalo.

– Nakovalo in kladivo? Kaj naj naredim s tem?

– Fante je treba podvreči delovanju teh orodij.

– Kako? Ali naj jih položim na nakovalo in kujem s kladivom? Tedaj je možakar razložil svojo misel: ‘Poglej, kladivo pomeni spoved, nakovalo pa sveto obhajilo. Treba je uporabiti ti dve sredstvi.’ Spravil sem se na delo in ugotovil, kako učinkoviti sta ti dve sredstvi. Toda ne za vse. Veliko fantov je ponov­no zaživelo, za nekatere pa sta bili ti sredstvi neučinkoviti. To so tisti, ki ne opravljajo dobro svoje spovedi.

Ko so fantje odšli vsak v svojo spalnico, sem zasebno vprašal don Boska, zakaj njegov ukaz klerikom, naj bi ne jedli kačjega mesa, ni imel pričakovanega uspeha. Odgovoril je: Niso me vsi ubogali. Še več, nekaj teh klerikov sem videl, kako so tudi oni jedli meso.

Te sanje navsezadnje predstavljajo resnično stanje življenja in don Bosko z besedami in dejanji kaže notranji položaj ene izmed stoterih skupnosti, kjer se sredi najdragocenejših kreposti dobijo tudi takšni žalostni primeri. Temu se ni treba čuditi. Žal se hudobija po svoji naravi širi veliko obilneje kot krepost. Zato je nenehna čuječnost nujno potrebna.

Mogoče bi se komu zdelo, da bi bilo bolje omiliti ali celo opustiti kak neprijeten opis. Vendar ne mislimo tako. Če naj zgodovina zares opravi svojo plemenito nalogo učiteljice življenja, potem mora opisovati preteklo življenje tako, kakor je resnično potekalo, da bodo naslednji rodovi ne samo dobili spodbudo in po­gum za kreposti svojih prednikov, temveč se iz njihovih spodrslja­jev tudi naučili previdnosti, po kateri se morajo ravnati. Pripoved, ki prikazuje samo eno stran zgodovinskih dejstev, vodi k napačnim predstavam. Zmote in pomanjkljivosti, ki so jih drugi zagrešili, se zlahka ponavljajo, če jih nismo prepoznali kot take in se jih nihče ne bo varoval. Napačno zamišljena apologija ne koristi dobronamernim in ne spreobrača slabo razpoloženih, medtem ko popolna odkritosrčnost rodi gotovost in zaupanje.

V pojasnitev našega mnenja bomo povedali, da je don Bosko dal sanjam razlago, ki so jo mogli fantje razumeti,vendar pa je is­točasno dal slutiti, da jim pripisuje še globlji pomen. Ni jih po­vedal, ker se mu je verjetno v tistem trenutku zdelo zanje nepomembno. V sanjah je videl sedanjost, pa tudi daljno prihodnost, kot se je to zgodilo v sanjah o kolesu in v drugih, kar bomo še pokazali. Toda, ali razpadajoče meso pošasti ne pome­ni mogoče pohujšanja, ki vodi v izgubo vere, ter branja nemoralnih in veri sovražnih knjig? In kaj naj drugega pomeni nepokorščina predstojniku, padec, napihnjenost, trdota kamna kot krivdo, ošabnost, trdovratnost, hudobijo?

Strup, ki je prišel vanje s tisto nesrečno hrano, je prišel od zmaja, ki ga Sveto pismo opisuje v 41. poglavju Jobove knjige in o katerem cerkveni očetje trdijo, da je podoba Luciferja. V 15. vrstici pravi: Njegovo srce je trdo kot kamen. In tako postane srce ubogih zastrupljenih upornikov uporno in zakrknjeno v hudobiji. In kakšno zdravilo je mogoče dobiti za tako trdoto? Don Bosko se izraža z delno nejasnim simbolom, ki pa konec koncev nakazuje nadnaravno pomoč. Zdi se nam, da je stvar mogoče razložiti takole: potrebno je, da predhodna milost, ki smo jo prejeli z molitvijo in žrtvami dob­rih, vname trda srca in jih zmehča, da dva zakramenta, to je kladivo ponižnosti in nakovalo evharistije, na katerem železo dobiva stalno umetniško obliko, ki naj se potem ustali, lahko dosegata svojo Božjo učinkovitost. Kladivo, ki udarja, in nakovalo, ki prestreza udarce, mo­rata sodelovati pri uresničitvi dela, ki je v našem primeru prenova razjedenega srca, ki pa je postalo dojemljivo. In v tem trenutku se kot v pajčolanu blestečih isker povrne v prvotno stanje.

(M, VII., 240-242, 244-248,  o pomenu svetega rožnega venca in skušnjavah kače)

DOSTOJNO OBLAČENJE V CERKVI

OB BRANJU TEGA BESEDILA BOSTE MORDA IMELI VEČ RAZUMEVANJA ZA DOSTOJNO OBLAČENJE V CERKVI

Pater Pij ni nikoli dopustil dekoltirane obleke ali kratkega, ozkega krila ter je svojim duhovnim hčeram prepovedal nošenje prozornih nogavic. Iz leta v leto se je njegova strogost do teh stvari povečevala. Trdovratno je zavračal ženske, ki so tako oblečene prihajale k spovedi, celo že prej, predno so vstopile v  spovednico, če je ocenil, da so neprimerno oblečene. Včasih je zavračal eno za drugo, vse dokler ni ostalo samo par spovedank. Njegovi sobratje so vznemirjeni spremljali to drastično čiščenje, zato so postavili opozorilo na cerkvena vrata:

»Po izrečni želji p. Pija, morajo ženske pristopati k spovedi v krilih, ki so vsaj 20 cm izpod kolen. V cerkvi je prepovedano posojati daljša krila, ki bi se jih obleklo samo za spoved.«

Iz pisem p. Pija:  »Obstajajo kar največ tri vrline, ki izpopolnjujejo pobožno osebo, z ozirom na kontroliranje lastnih čutov. To so: ponižnost, zadržanost in čistost. Skozi vrlino ponižnosti pobožna oseba vlada svojim zunanjim dejanjem. Ob uporabi razuma, sveti Pavel priporoča to vrlino vsem in poudarja njeno nujnost, kot da to ni dovolj jasno vsem. Z zadržanostjo se duša uči obvladovanja vseh drugih čutov: vida, dotika, okusa, vonja in sluha. Po čistosti, vrlini, ki oplemeniti naš značaj in ga dela angelskega, kontroliramo svojo poltenost in jo oddaljujemo od prepovedanih užitkov.«

To je prekrasna podoba Kristusove popolnosti. Srečni so tisti, ki posedujejo vse te dobre vrline in darove Svetega Duha, ki prebiva v njih. Takšna duša se nima česa bati in bo sijala v svetu, kakor sonce sije v raju.

Kadar je p. Pij odklonil dati odvezo spokorniku, ki je pristopil k spovedi, in mu pred nosom zaprl vrata spovednice, so ga ljudje spraševali, zakaj se tako obnaša. »Mar ne veste,« jih je vprašal, »kako zelo me boli, ko zaprem vrata komurkoli? Gospod me je prisilil. Jaz nikogar ne kličem, niti nikogar ne zavračam. Obstaja nekdo drug, ki jih kliče in zavrača. Ja sem njegov nevredni služabnik.«

Pater Pij je imel tenkočutno zavest o tem, kaj  more pomanjkanje čistosti narediti človekovi nesmrtni duši in kakšno nevarnost skušnjava predstavlja našemu bližnjemu. »Naj moda tega sveta ne bo model našega oblačenja, temveč blažena Devica Marija in svetniki.«

To je priložnost, da se izprašamo skozi zahtevnost svetnika iz San Giovanni Rotonda, ki je nad svojimi vrati imel tale napis: »CERKEV JE BOŽJA HIŠA. PREPOVEDAN JE VSTOP MOŠKIM Z GOLIMI ROKAMI  IN V KRATKIH HLAČAH. PREPOVEDAN JE VSTOP ŽENSKAM V HLAČAH, BREZ PAJČOLANA NA GLAVI, V KRATKI OBLEKI, Z GLOBOKIMI DEKOLTEJI,V OBLEKI BREZ ROKAVOV ALI DRUGI NEPRIMERNI OBLEKI.«

»Povežimo se trdno z žalostnim srcem naše nebeške Matere, premišljujmo o njeni brezmejni žalosti, in o tem, kako dragocena je naša duša.«

Pater Pij

PLAMEN LJUBEZNI MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SRCA

 

Z JUTRŠNJIM DNEM 24.01.2017 ZAČNEMO Z DEVETDNEVNICO V ČAST PLAMENA LJUBEZNI MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SRCA.
Sveta Mati Marija naj se milosti ljubezni tvojega Brezmadežnega Srca, mir in sprava, razlijejo na nas same, na naše družine, delovna mesta, na Cerkev in na vse, ki vodijo našo državo,
DEVETDNEVNICO ZAKLUČIMO S SVEČNICO – 2. FEBRUARJA
 
 
ZA MOLITEV UPORABLJAMO MARIJIN ROŽNI VENEC.
 
Začetek:
Petkrat zaporedoma se prekrižamo v čast svetim ranam našega Odrešenika.
 
Pri vsaki večji jagodi molimo:
Brezmadežno in trpeče Marijino srce,
prosi za nas, ki se tebi zatekamo!
 
Pri vsaki mali jagodi:
Mati, reši nas s plamenom ljubezni
svojega brezmadežnega srca!
 
Na koncu(trikrat):
Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj.
Amen.
 
***
 
Mati božja, Marija,
Razlij nad vse človeštvo milosti polno delovanje
svojega plamena ljubezni zdaj in ob naši smrtni uri.
Amen.