Jezus

Presveto Srce Jezusovo

 

Okrožnica
O ČEŠČENJU
PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA
HAURIETIS AQUAS IN GAUDIO
Ponatis (1956 –2006)
Častitim bratom patriarhom, primasom,
nadškofom, škofom in drugim krajevnim ordinarijem,
ki so v miru in občestvu z apostolskim sedežem.
UVOD
Velik razmah češčenja Presvetega Srca Jezusovega v novejšem
času
1. »Z veseljem boste zajemali vodo iz Odrešenikovih studencev
« (Iz 12,3). S temi besedami je prerok Izaija s pomenljivimi
podobami napovedal številne in prebogate Božje darove, ki jih
bo prinesla krščanska doba. Te besede nam prihajajo spontano
na misel, ko obhajamo stoletnico, odkar je naš prednik
nesmrtnega spomina Pij IX. rad ustregel željam vsega katoliškega sveta in za vso Cerkev zapovedal praznik Presvetega
Srca Jezusovega.
2. Nešteti so namreč nebeški darovi, ki jih češčenje Presvetega Srca Jezusovega razliva v duše vernikov: očiščuje jih, poživlja z nadnaravno tolažbo ter jih spodbuja, da si pridobijo
vse kreposti. Pri tem se spominjamo modrih besed apostola
Jakoba: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od
zgo raj, od Očeta luči« (Jak 1,17). Po vsej pravici vidimo v tem
češčenju, ki postaja vsepovsod vedno gorečnejše, neprecenljiv
dar. Ta dar je učlovečena Beseda in naš Božji Odrešenik kot
edini srednik milosti in resnice med nebeškim Očetom in človeškim rodom podelil Cerkvi, svoji skrivnostni nevesti, v teh
zadnjih stoletjih, v katerih je morala prestati toliko naporov
in premagati toliko težav. Ko se Cerkev veseli tega neprecenljivega daru, more izkazovati svojemu Božjemu ustanovitelju bolj gorečo ljubezen in na bolj popoln način uresničiti tisto spodbudo, s katero se po besedah evangelista Janeza sam Jezus Kristus obrača na nas: »Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: ‘Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor vame veruje. Tekle bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja reke žive vode.’ To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki vanj verujejo« (Jn 7,37–39). Njim, ki so slišali Jezusa govoriti, pač ni bilo težko razumeti teh besed, s katerimi je obljubljal studenec ‘žive vode’, tekoče iz njegovega osrčja, v smislu napovedi prerokov Izaija, Ezekiela in Zahari ja, ki so prerokovali o mesijanskem kraljestvu in prav tako tudi v smislu tiste skale, predpodobe, iz katere je na čudovit način pritekla voda, ko jo je Mojzes udaril (prim. Iz 12,3; Ezk 47,1–12; Zah 13,1; 2 Mz 17,1–7; 4 Mz 20,7–13; 1 Kor 10,4; Raz 7, 17; 22,1).

3. Prvi vir Božje ljubezni je Sveti Duh, ki je osebna ljubezen
med Očetom in Sinom v naročju Presvete Trojice. Po pravici
torej pripisuje apostol narodov izlitje ljubezni v Srca vernih
temu Duhu ljubezni, tako rekoč kot odmevu besed Jezusa Kristusa:
»Božja ljubezen je izlita v naša Srca po Svetem Duhu, ki
nam je bil dan« (Rim 5,5).
4. Ta tesna povezava, ki obstaja, kot poroča Sveto pismo, med Božjo ljubeznijo, ki mora goreti v Srcih vernikov, in Svetim Duhom, ki je Ljubezen sama, nam vsem jasno kaže, častiti
bratje, najbolj notranje bistvo tistega češčenja, ki smo ga dolžni
izkazovati Presvetemu Srcu Jezusovemu. Popolnoma jasno je
namreč, da je to češčenje, če gledamo njegovo posebno naravo, najodličnejše dejanje bogovdanosti. Češčenje Presvetega Srca namreč od nas zahteva, da povsem in brez pridržka izročimo in posvetimo svojo voljo ljubezni Božjega Odrešenika, katere živi pokazatelj in znamenje je njegovo ranjeno Srce. Z druge strani je tudi jasno, da to češčenje na nek način še bolj zahteva, naj Božji ljubezni vračamo svojo ljubezen. In zares je mogoče le z močjo ljubezni doseči, da se človeška Srca brez pridržka in popolnoma podvržejo gospostvu Božjega veličastva. Tedaj se namreč teženje naše ljubezni tako oklene Božje volje, da z njo postane nekako eno, po tisti besedi: »Kdor se druži z Gospodom, je (z njim) en duh« (1 Kor 6,17).