OBUDIMO POBOŽNOSTI DO SVETEGA JOŽEFA, PRVEGA MED SVETNIKI, ZA MARIJO:
POČASTIMO NJEGOVO PREČISTO SRCE, NJEGOVO SRCE JE MORALO BITI SVETO IN PREČISTO, DA GA JE SAM BOG IZBRAL ZA VARUHA SVOJEMU SINU IN NJEGOVI DEVIŠKI MATERI. NJEGOVA NAJVEČJA KREPOST JE PRAVIČNOST. SVETO PISMO GA IMENUJE : PRAVIČEN MOŽ. V TEJ BESEDI SO ZAJETE VSE KREPOSTI ŽENINA DEVICE MARIJE, PO BOŽJEM NAČRTU DOLOČENEGA ZA ZEMELJSKEGA OČETA BOŽJEGA SINA!
Sveti Jožef, varuj naše družine!
Sveti Jožef je MOGOČNI priprošnjik za vse. Če ga je na zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje. Je iz Nazareta in mož Božje Matere Marije rojen: v Nazaretu umrl: v 1. st. Zavetnik vesoljne Cerkve in Slovenije; Tirolske, Štajerske in Koroške, Mehike (l. 1555), Filipinov (l. 1565), Kanade (l. 1624), Češke(l. 1654), Bavarske (l. 1663), Avstrije (l. 1675), Peruja (l. 1828); škofije Osnabrück in drugotni zavetnik nadškofije Köln.
Je zavetnik po njem imenovanih bratovščin in redovnih skupnosti; zakonskih parov in krščanskih družin ; otrok, mladine in sirot; devištva; delavcev, rokodelcev, tesarjev, drvarjev, mizarjev, kolarjev, inženirjev, grobarjev, vzgojiteljev; popotnikov; izgnancev; priprošnjik pri očesnih boleznih; v skušnjavah; v brezupnih položajih; pri stanovanjski stiski; umirajočih in za srečno smrt.
Češčenje Svetega Jožefa , ki se imenuje tudi Marijin mož in Jezusov rednik, je doseglo vrhunec l. 1870, ko ga je papež Pij IX. Povzdignil v zavetnika vesoljne Cerkve. Jožefov praznik je bil že l. 1487 sprejet v rimski brevir, l. 1621 je papež Gregor XV. povzdignil 19. marec v praznik, ki ga je papež Klemen XI. 1. 1714 zapovedal za celotno Cerkev. Več stoletij pozneje, l. 1955, je papež Pij XII. razglasil 1. maj za praznik Svetega Jožefa delavca.
Na Vzhodu Sveti Jožef nima posebnega praznika; tam ga praznujejo skupaj z Marijo, kot praznik Kristusovih staršev, 26. decembra.
Papež Janez XXIII. je Svetega Jožefa 13. novembra 1962 sprejel v mašni kanon.
Tole pa je življenjska zgodba Svetega Jožefa. Sveti Jožef, ki je delal v Nazaretu kot tesar, se je zaročil z Marijo. Še pred poroko je devica Marija na čudežen način spočela otroka in Sveti Jožef se je hotel čisto po tihem od nje ločiti.
Tedaj se mu je v spanju prikazal angel in mu razložil čudežno spočetje. Od tega dne naprej sta Marija in Jožef živela v deviškem zakonu, imela sta t. i. »Jožefov zakon«.
Ko je moral Jožef z visoko nosečo Marijo na pot v Betlehem zaradi ljudskega štetja, ki ga je ukazal cesar Avgust, je Marija v nekem hlevu rodila sina. Jožef mu je dal ime Jezus in po angelovem nasvetu z materjo in otrokom zbežal pred Herodom v Egipt.
Po Herodovi smrti se je družina vrnila in naselila v Nazaretu. Ko je bil Jezus star dvanajst let, se je Jožef z njim odpravil na velikonočno romanje v Jeruzalem.
Tokrat Jožef zadnjikrat nastopa v evangelijih; morda je kmalu potem umrl. Možno pa je tudi, da je zaradi prirojene skromnosti od tedaj vedno ostajal v ozadju in zato v poznejših izročilih, ni več omenjen.
Češčenje in običaji. Sveti Jožef spada med osebe, ki jih Cerkev najbolj časti. Na Vzhodu se je to češčenje začelo že precej prej kot na Zahodu. Tu je prvič omenjen v nekem martirologiju šele okoli 1. 850.
Posebno frančiškani ter velike cerkvene osebnosti, kot so Brnerd iz Clairvauxa, Frančišek Saleški, Bernardin Sienski in Terezija Avilska, so spodbujali njegovo češčenje.
Relikvije Marijinega moža si lastijo italijanska mesta Rim, Loreto, Frascati in Orvieto.
S praznikom, ki se imenuje »Jožefovo«, so zlasti v alpskih deželah pa tudi v Italiji, povezani različni običaji, npr. razdeljevanje maslenega peciva, imenovanega Jožefovi kolački«.
Zakaj sta češčenje Svetega Jožefa in god postavljena prav na 19. marec, ni točno znano. Vzrok je morda praznik Marijinega oznanjenja Marijinega 25. marca ali to, da so v starem Rimu obhajali praznik boginje Minerve, boginje rokodelstva, 19. marca. Tu bi morda našli paralelo k »Jožefu rokodelcu«.
Upodobitve: Svetega Jožefa največkrat prikazujejo z Jezuščkom in/ali tesarskim orodjem.
Drugi načini upodabljanja (Jezusovo rojstvo v hlevu, beg v Egipt, umirajoč v naročju Marije, in Jezusa) temeljijo na Jožefovi življenjski zgodbi
.
V pariškem Louvru visi ena najslavnejših slik, Sveti Jožef tesar, Georgesa de la Toura.Nič manj pomembna ni slika Bartoloméja Estebana Murilla v Pradu, Sveta družina. Zanimivo je, da Jožef tu ni (kot sicer skoraj vedno) upodobljen kot starček.
Ena najstarejših upodobitev sploh menda je že iz 3. stoletja – je na epitafu družine severa v Lateranskem muzeju v Rimu; ta Jožefa prikazuje, ob Jezusovih jaslicah, z iztegnjeno roko nad otrokom in njegovo materjo Marijo.