DON BOSKO – SANJE O KAČI

 

Don Provera piše: »Don Bosko je dobil novo potrditev o nenehnih hudičevih napadih na duše, o škodi, ki jo povzroča, in o potrebi po neneh­nem boju, da mu iztrgamo žrtve. Človekovo življenje na zemlji je nenehen boj. S počitnic se je vrnilo kakih sto go­jencev z namenom, da bi ponavljali snov preteklega leta ali se pri­pravili ne prihodnje šolsko leto. Dne 20. avgusta 1862 je don Bosko po večernih molitvah po nekaj navodilih za hišni red takole sprego­voril:

Želim vam pripovedovati sanje, ki sem jih imel pred nekaj dnevi (verjetno na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja).

Sanjalo se mi je, da sem bil z vsemi našimi fanti v Castelnuovu d’Asti, v hiši mojega brata. Medtem ko so bili vsi na odmoru, se mi je približal nekdo, ki ga nisem poznal. Povabil me je, da bi šel z njim. Šel sem in popeljal me je na travnik ob dvorišču in mi v travi pokazal silno kačo, dolgo sedem do osem metrov. Ko sem jo zagledal, sem se ves stresel in sem hotel oditi.

– Ne, nikakor ne! Ne hodi proč, temveč pridi in poglej.

– In kako naj se približam tej pošasti? Ali ne veš, da lahko skoči name in me v trenutku požre?

– Nič se ne boj, ne bo ti storila nič žalega. Pridi, greva.

– Saj vendar ne bom tako neumen, da bi se spustil v tako nevar­nost.

– Potem pa se ustavi tukaj, mi je dejal tisti neznanec.

Stopil je naprej in pobral neko vrv. Z njo v roki se je vrnil k meni in mi rekel:

– Primi v roke to vrv in jo trdno drži za en konec. Jaz bom vzel drugi konec, stopil na drugo stran in jo bova razpela nad kačo.

– In potem?

– Nato jo bova spustila kači na hrbet.

– Za božjo voljo, vendar ne kaj takega! Kajti gorje nama, če bova to storila. Kača se bo vrgla proti nama predrznežema in naju bo razcefrala na koščke.

– Ne, nikakor ne! Pusti, bom jaz opravil.

– Pojdite sami. Jaz si že ne bom privoščil take predrznosti, ki bi me lahko stala življenje.

In že sem hotel zbežati. Toda oni me je ponovno zadržal in mi zagotovil, da se mi ni treba ničesar bati, da mi kača ne bo storila nič žalega. Toliko me je pregovarjal, da sem ostal in privolil v njegove zahteve. Medtem je on splezal na dru­go stran, dvignil vrv in z njo udaril kačo po hrbtu. Kača se je vzbočila, vrgla glavo nazaj, da bi grizla vrv, ki jo je udarila, toda namesto tega se je zapletla v zanko. Tedaj mi je nez­nanec zaklical: ‘Trdno držite in ne spustite vrvi iz rok.’ Skočil je k hruški, ki je stala tam blizu, privezal nanjo konec vrvi, ki ga je imel v roki, skočil k meni, vzel moj konec vrvi in jo privezal v okenski križ hiše, ki je stala tam blizu. Medtem se je kača zvijala, se divje metala ob tla, vihtela glavo sem in tja in si sama prizadevala rane, da so kosi mesa leteli daleč na vse strani. Tako je nadaljevala, dokler je bilo v njej še kaj življenja. Ko je poginila, je ostal od nje samo okostnjak.

Možakar je odvezal vrv od drevesa in okna, jo zvil v klopčič in mi dejal: ‘Bodite pozorni.’ Položil je vrv v neki zaboj, ga zaprl in nato zopet odprl. Dečki so se zgrnili okoli mene. Pogledali smo v zaboj in se začudili. Vrv se je zvila tako, da je predstavljala napis Zdrava Marija.

– Kako je vendar to? sem dejal, ti si vrgel vrv kar tako v zaboj, sedaj pa je tako lepo urejena.

– Glej, je dejal možak, kača predstavlja hudiča, vrv pa zdravamarijo ali bolje rečeno rožni venec, ki je nadaljevanje zdravamarije, s katero ali s katerimi je mogoče premagati in uničiti vse peklenske hudiče.

Do tukaj je, tako je sklenil don Bosko, prvi del sanj. Potem je še drugi del, ki je še bolj napet in zanimiv. Ker pa je ura že pozna, ga bomo nadaljevali jutri. Medtem pa si zapomnimo besede, ki jih je izrekel tisti možakar o zdravamariji in rožnem vencu. Zmolimo ju pobožno ob vsakem napadu hudega duha v vseh skušnjavah, prepričani, da bomo vedno zmagali. Lahko noč!

Dovolite, da stvari malo pojasnimo, ker don Bosko o vsem tem ni ničesar povedal in ničesar razložil.

Hruška, o kateri govorijo sanje, je tisto drevo, na katero je don Bosko kot deček privezoval en konec vrvi, drugi konec pa na nedaleč stoječe drugo drevo, da je na njej izvajal svoje igre ter s tem zaba­val svoje sovaščane in jih obenem prisiljeval, da so poslušali njegove razlage katekizma. Zdi se nam, da je to hruško mogoče primerjati z drevesom, o katerem govori Visoka pesem 2,3: Kakor jablana med drevesi gozda, tako je moj dragi med človeškimi sinovi. Tirino in mnogi drugi razlagalci Svetega pisma menijo, da je jablana lahko kakršnakoli rastlina, ki prinaša sadove. To drevo daje prijetno in osvežujočo senco in je simbol Jezusa Kristusa, njegovega križa, iz moči katerega prihaja učinkovitost molitve in gotovost zmage. Je mogoče to razlog, zakaj je en konec vrvi, ki je postala usodna za kačo, pripeta na hruško? In ali drugi konec vrvi, ki je bil pritrjen na okenski križ, ni znamenje, da je prebivalcem tiste hiše in njegovim sinovom zaupano poslanstvo, da širijo molitev rožnega venca?

Don Bosko je to že dolgo časa tako razumel.

Potem ko smo bralcem izrazili svoje skromno mnenje o pomenu hišice v Morialdu in o drevesu ob gumnu, nadaljujemo pripoved don Provera, ki nam sporoča nove okoliščine sanj in don Boskovo razlago.

“Dne 21. avgusta zvečer so po končanih večernih molitvah bili vsi neučakani, da bi slišali drugi del sanj, ki ga je don Bosko ocenil kot zanimivega in se je tikal vseh. Vendar naših želj nismo mogli utešiti. Don Bosko je stopil na prižnico in rekel: ‘Včeraj zvečer sem vam napovedal, da bom danes nadaljeval pripoved o sanjah. Toda na svojo veliko žalost ne morem držati besede.’

Ob teh besedah se je od vseh strani zaslišalo šepetanje, ki je razodevalo nezadovoljstvo in razočaranje. Don Bosko je malo počakal, da se je nezadovoljstvo poleglo, in nadaljeval: ‘Kaj hoče­te? Razmišljal sem včeraj zvečer, razmišljal sem danes in prišel do sklepa, da ne bi bilo primerno nadaljevati o sanjah, ker gre za stvari, za katere želim, da se ne bi zvedelo zunaj zavoda. Zadovoljite se torej s tem, kar sem vam povedal v prvem delu.’

Naslednji dan, 22. avgusta, smo ga večkrat prosili, da bi nam sanje povedal, če že ne javno, pa vsaj zasebno, zlasti tisto, kar je za­molčal. Vendar ni hotel privoliti. Po mnogih prošnjah in moledovanju se je uklonil in obljubil, da bo zvečer še govoril o njih. Po končanih večernih molitvah je res začel:

‘Po toliko prošnjah bom povedal drugi del sanj. Če že ne vse­ga, vam bom povedal vsaj tisto, kar vam smem povedati. Toda najprej postavim pogoj, da nihče naj ne piše ali govori zunaj hiše o stvareh, ki vam jih bom pripovedoval. Govorite o tem med seboj, zbijajte šale, storite, kar hočete, vendar samo med seboj.

Medtem ko sva jaz in tisti možakar govorila o vrvi, kači in različnih pomenih, sem se obrnil in videl, kako so fantje pobira­li kose kačjega mesa in ga jedli. Takoj sem jim zaklical: ‘Kaj vendar počnete? Ste znoreli? Ali ne veste, da je to meso strupeno in vam bo zelo škodovalo?’

– Kaj še, so odgovorili fantje, saj je vendar tako dobro. Toda tisti, ki so jedli meso, so padli na tla, se napihnili in postali trdi kot kamen. Jaz se nikakor nisem mogel pomiriti, kajti kljub vsemu temu, kar so videli, so drugi fantje še vedno jedli meso. Kričal sem, klical tega in onega, suval, dajal zaušnice temu in one­mu, da bi jih odvrnil od uživanja mesa, toda vse je bilo zaman. Tu je eden padel po tleh, tam pa je drugi mirno jedel. Tedaj sem poklical klerike na pomoč in jim naročil, naj se pomešajo med fan­te in si na vso moč prizadevajo, da ne bi nihče jedel tega mesa. Moj ukaz ni dosegel zaželenega uspeha. Še več. Nekaj klerikov je celo začelo jesti kačje meso, tako da so tudi oni padli po tleh kot drugi. Ko sem videl okoli sebe na tleh toliko fantov v strašnem položaju, sem bil ves iz sebe.

Tedaj sem se obrnil k neznancu in mu rekel: ‘Kaj vendar vse to pomeni? Ti fantje vedo, da jim to meso prinaša smrt, pa ga vseeno hočejo jesti! Zakaj?’

Odgovoril je: ‘Saj vendar dobro veš, da živalski človek ne do­jema tega, kar je Božje.’

– Toda ali ni več nikakršnega sredstva, da bi si te fante spet pri­dobil?

– Seveda je.

– Kaj bi bilo to?

– Ni drugega sredstva kot kladivo in nakovalo.

– Nakovalo in kladivo? Kaj naj naredim s tem?

– Fante je treba podvreči delovanju teh orodij.

– Kako? Ali naj jih položim na nakovalo in kujem s kladivom? Tedaj je možakar razložil svojo misel: ‘Poglej, kladivo pomeni spoved, nakovalo pa sveto obhajilo. Treba je uporabiti ti dve sredstvi.’ Spravil sem se na delo in ugotovil, kako učinkoviti sta ti dve sredstvi. Toda ne za vse. Veliko fantov je ponov­no zaživelo, za nekatere pa sta bili ti sredstvi neučinkoviti. To so tisti, ki ne opravljajo dobro svoje spovedi.

Ko so fantje odšli vsak v svojo spalnico, sem zasebno vprašal don Boska, zakaj njegov ukaz klerikom, naj bi ne jedli kačjega mesa, ni imel pričakovanega uspeha. Odgovoril je: Niso me vsi ubogali. Še več, nekaj teh klerikov sem videl, kako so tudi oni jedli meso.

Te sanje navsezadnje predstavljajo resnično stanje življenja in don Bosko z besedami in dejanji kaže notranji položaj ene izmed stoterih skupnosti, kjer se sredi najdragocenejših kreposti dobijo tudi takšni žalostni primeri. Temu se ni treba čuditi. Žal se hudobija po svoji naravi širi veliko obilneje kot krepost. Zato je nenehna čuječnost nujno potrebna.

Mogoče bi se komu zdelo, da bi bilo bolje omiliti ali celo opustiti kak neprijeten opis. Vendar ne mislimo tako. Če naj zgodovina zares opravi svojo plemenito nalogo učiteljice življenja, potem mora opisovati preteklo življenje tako, kakor je resnično potekalo, da bodo naslednji rodovi ne samo dobili spodbudo in po­gum za kreposti svojih prednikov, temveč se iz njihovih spodrslja­jev tudi naučili previdnosti, po kateri se morajo ravnati. Pripoved, ki prikazuje samo eno stran zgodovinskih dejstev, vodi k napačnim predstavam. Zmote in pomanjkljivosti, ki so jih drugi zagrešili, se zlahka ponavljajo, če jih nismo prepoznali kot take in se jih nihče ne bo varoval. Napačno zamišljena apologija ne koristi dobronamernim in ne spreobrača slabo razpoloženih, medtem ko popolna odkritosrčnost rodi gotovost in zaupanje.

V pojasnitev našega mnenja bomo povedali, da je don Bosko dal sanjam razlago, ki so jo mogli fantje razumeti,vendar pa je is­točasno dal slutiti, da jim pripisuje še globlji pomen. Ni jih po­vedal, ker se mu je verjetno v tistem trenutku zdelo zanje nepomembno. V sanjah je videl sedanjost, pa tudi daljno prihodnost, kot se je to zgodilo v sanjah o kolesu in v drugih, kar bomo še pokazali. Toda, ali razpadajoče meso pošasti ne pome­ni mogoče pohujšanja, ki vodi v izgubo vere, ter branja nemoralnih in veri sovražnih knjig? In kaj naj drugega pomeni nepokorščina predstojniku, padec, napihnjenost, trdota kamna kot krivdo, ošabnost, trdovratnost, hudobijo?

Strup, ki je prišel vanje s tisto nesrečno hrano, je prišel od zmaja, ki ga Sveto pismo opisuje v 41. poglavju Jobove knjige in o katerem cerkveni očetje trdijo, da je podoba Luciferja. V 15. vrstici pravi: Njegovo srce je trdo kot kamen. In tako postane srce ubogih zastrupljenih upornikov uporno in zakrknjeno v hudobiji. In kakšno zdravilo je mogoče dobiti za tako trdoto? Don Bosko se izraža z delno nejasnim simbolom, ki pa konec koncev nakazuje nadnaravno pomoč. Zdi se nam, da je stvar mogoče razložiti takole: potrebno je, da predhodna milost, ki smo jo prejeli z molitvijo in žrtvami dob­rih, vname trda srca in jih zmehča, da dva zakramenta, to je kladivo ponižnosti in nakovalo evharistije, na katerem železo dobiva stalno umetniško obliko, ki naj se potem ustali, lahko dosegata svojo Božjo učinkovitost. Kladivo, ki udarja, in nakovalo, ki prestreza udarce, mo­rata sodelovati pri uresničitvi dela, ki je v našem primeru prenova razjedenega srca, ki pa je postalo dojemljivo. In v tem trenutku se kot v pajčolanu blestečih isker povrne v prvotno stanje.

(M, VII., 240-242, 244-248,  o pomenu svetega rožnega venca in skušnjavah kače)