DRUGO DELO JE SKUPINA » DRUŽINE SVETIH TREH SRC«, ki se oblikujejo iz teh mladinskih skupin in družin, ki želijo sprejeti to duhovno pot. Jezus in Marija najprej pripravita mlade na molitev, izročitev in jih razsvetljujeta. Mnogi od teh mladih ljudi bodo čutili, da so poklicani k zakonskem življenju in s pripravo, ki so jo prejeli v teh skupinah, bodo s pomočjo Jezusa in Marije ustanovili svete družine, kjer bodo živeli svojo zakonsko zvezo v svetosti, po vzoru Svete družine . Drugi, ki niso del teh skupin, bodo slišali Božji klic, da bi vstopili v to delo in ustanovili razne skupine družin molitve in zadoščevanja za posvečevanje družin.
Danes se te družine oblikujejo in začenjajo biti aktivne, evangelizirajo druge družine z ljubeznijo treh Svetih Src. One bodo znane kot skupine DRUŽINE SVETIH TREH SRC in bodo poskušale živeti v vsakdanjem družinskem življenju svojo krstno obljubo in v apostolatu med drugimi družinami.
Dolžnost posvečevanja družine ima svoje korenine v Svetem krstu in največjem izrazu v Evharistiji, ki je tesno povezana s poroko kristjana. II. Vatikanski koncil nas želi opozoriti na poseben odnos, ki je med Evharistijo in zakonom, ki sprašuje: »zakon se praznuje običajno znotraj Maše«. Ponovno je treba odkriti in poglobiti to relacijo, kar je nujno potrebno, če želimo razumeti in živeti z večjo intenzivnostjo milosti in odgovornosti do zakona v krščanski družini (Janez Pavel II, Familiaris Consortio, 2.november 1981)
Živeti Krst v polnosti – to je drugi klic – pomeni tudi ne privaditi se na degradacije in bedo, ki jo srečamo, kadar hodimo po ulicah naših mest (in vasi?).Obstaja nevarnost, da pasivno sprejmemo določena obnašanja, ne da bi bili presenečeni nad žalostno realnostjo, ki nas obdaja. Navadimo se na nasilje, ko če bi bila normalna dnevna novica; navadimo se na brate in sestre, ki spijo na prostem in nimajo zavetišča, kamor bi se zatekli. Navadimo se na begunce, ki iščejo svobodo in dostojanstvo in niso sprejeti kot bi morali biti. Privadili smo se na družbo, ki hoče živeti brez Boga, v kateri starša ne učita otroke molitve in niti jih ne naučijo narediti znamenje križa. Vprašajte se: ali vaši otroci, ali vaši otročiči znajo narediti znamenje križa? Premislite o tem! Ali vaši vnuki znajo narediti znamenje križa? Ste jih naučili narediti znamenje križa? Mislite in odgovorite si znotraj vašega srca. Vedo zmoliti Oče naš? Vedo moliti k Naši Gospe Zdrava Marija? Mislite in si odgovorite. Ta vedenjska odvisnost ni krščanska, je udobna, omami naše srce! (Papež Frančišek, Generalna avdienca 5. Marec 2014)
O poslanstvu družine nas Cerkev uči da »Tudi za krščanske zakonce in starše je zahtevana poslušnost v veri: poklicani so sprejeti Božjo Besedo, ki nam razkriva izredno novost – dobro novico- o zakonskem in družinskem življenju, ki je po Kristusu sveta in posvečujoča.
V resnici, le v veri moremo odkriti in občudovati z radostno hvaležnostjo dostojanstvo Boga, ki je dvignil zakon in družino kot znamenje in kraj zaveze Boga med ljudmi, med Jezusom Kristusom in Cerkvijo, njegovo nevesto (…) Ta poklicanost vere zahteva podaljšano pot za čas življenja zakoncev: Bog, ki ju je dejansko poklical kot zakonca v zakon, nadaljuje klicanje znotraj zakona. Znotraj preko dejstev, preko problemov, preko težav, preko dejanskih vsakodnevnih dogodkov, Bog jim razkriva in ponuja konkretne zahteve v njihovem sodelovanju v Kristusovi ljubezni za Cerkev, glede na določeno situacijo – družinsko, družbeno in cerkveno – v kateri so. (…) Oživljena znotraj v misijonskem duhu, domača Cerkev (družina) je poklicana »biti svetlo znamenje« Kristusove prisotnosti in njegove ljubezni tudi za »oddaljene«, za družine ki še ne verujejo in za tiste, ki ne živijo v skladu s sprejeto vero: je klic biti zgled in njegova priča, da bi razsvetlili tiste, ki iščejo resnico. S tem namenom je cilj, skupnosti Bratskih Družin, ki sledijo navodilom Cerkve in Device Marije, in želijo kar najbolj popolno slediti Kristusu, ki jih kliče, biti sol zemlje in luč sveta za druge družine, v cilju, da se ponovno obnovijo in ozdravijo v Njegovi Božanski ljubezni. Živeti ljubezen do Kristusovega Srca v družini, biti vključen v to Božje Srce, po rokah Naše Gospe in Svetega Jožefa, da se ogrevajo s plamenom ljubezni, ki izhaja iz njega (Jezusovega Srca) in milosti, ki jo daje Bog, da družina ne meri prizadevanja v njenem delu evangelizacije; poleg tega daje obilno rast v Božji milosti v življenju otrok, ki postanejo dragocena last svetih Treh Src združenih in sad dobre krščanske vzgoje in predanosti staršev, da bi spoznali Božjo ljubezen in spoštovanje njegovih zakonov in vse ostalo.
Krščanske družine dajejo poseben prispevek misijonski dejavnosti Cerkve, ker vzgajajo misijonske poklice svojih sinov in hčera masovno razširjena, z dobro vzgojo, da spoznajo že v otroštvu Božjo ljubezen za vse ljudi.
Krščanska družina je tudi vključena v Cerkev, duhovniško ljudstvo: po zakramentu svetega zakona, v katerem ima korenine in iz katerega se hrani, je neprenehoma oživljena v Gospodu Jezusu, in zato poklicana k dialogu z Bogom po zakramentalnem življenju, darovanju lastnega obstoja in molitve. To je duhovniška služba, ki jo krščanska družina more in mora uresničevat v intimni skupnosti z vso Cerkvijo, preko vsakodnevne resničnosti zakonskega in družinskega življenja: v tem smislu je krščanska družina poklicana k posvečevanju, posvečevanju krščanske skupnosti in sveta. (Janez Pavel II. FC, 1981)