PRIKAZOVANJA V KIBEHU RUANDA – AFRIKA

Ruanda je ena od držav v osrednji Afriki, ki je v devetdesetih letih doživela strahotne dogodke. Nekdanja nemška kolonija, ki so jo nato prevzeli Belgijci in z nespametno politiko med seboj sprli etnične skupine, zlati Hutujce in Tutsije, statistično velja za eno najbolj krščanskih držav. Toda…

Leta 1981, samo nekaj mesecev po prikazovanjih v Medžugorju, se je Marija prikazala v revnem kraju Kibeho na jugu Ruande – tokrat z vneto, nujno in včasih zloveščo prošnjo za spreobrnjenje sveta. Zgodilo se je v vasi Kibeho v južni Ruandi. Enaindvajsetega novembra tistega leta je namreč sedemnajstletna Alphonsine Mumureke delala v jedilnici katoliškega samostana v Kibehu, kjer se je tudi šolala. Slišala je, da jo nekdo kliče, zato je stopila na hodnik in tam presenečena našla čudovito ženo, oblečeno v belo. »Hčerka moja,« ji je rekla žena. Presenečena Alphonsine jo je vprašala, kdo je. Žena ji je odgovorila v krajevnem jeziku Kinyarwanda: Nyina wa Jambo – »Jaz sem Mati Besede.«

Žena je nato vprašala Alphonsine, katera vera ji je bolj pri srcu. »Ljubim Boga in njegovo Mater, ki sta nam dala svojega Sina, ki nas je odrešil,« je odgovorila najstnica. Zadovoljna z odgovorom, je Devica dejala, da si želi, da bi še več Alphonsininih prijateljic imelo takšno vero. Nakazala je, da je prišla v Kibeho kot mati in da si želi, da bi jo ljubili in ji zaupali, da bi ljudi pripeljala k svojemu Sinu, piše spletna Družina.

Po prikazovanju je Alphonsine padla na tla, bila je petnajst minut nezavestna. Naslednji dan se ji je Devica znova prikazala. Govorica o tem se je razširila, nekateri so se posmehovali, vendar pa so njene sošolke začele moliti za milost, da bi lahko potrdile njeno pripoved in same videle Marijo. 12. januarja 1982 se je Devica prikazala tudi dvajsetletni Anathalie Mukamazimpaka. Rekla ji je, naj več moli ter naj bo ponižna in naj se razdaja. S tem se je na šoli okrepila molitev rožnega venca. Številne dijakinje so prijateljici prosile, naj Mariji dasta njihove rožne vence, da jih bo blagoslovila. Med blagoslovi so nekateri rožni venci postali silno težki, da sta jih Alphonsine in Anathalie komaj dvignili. Blažena Mati je pojasnila, da ti rožni venci pripadajo tistim, katerih srca še niso spreobrnjena.

22. marca 1982 Devica prikazala tudi Marie-Claire Mukanganga. Enaindvajsetletnica, ki je nekdaj veljala za eno izmed najbolj nejevernih in porogljivih, je zdaj tudi sama prosila za odpuščanje in opominjala sošolke. Povedala jim je, da jih naša Gospa prosi, naj premišljujejo Jezusovo trpljenje in njenih sedem žalosti; naj molijo rožni venec in prosijo za dar iskrenega kesanja. Kmalu pa so v Kibeho prišli prvi romarji, prepevali so Marijine pesmi in molili rožni venec. Mnogi so se spreobrnili in tudi ozdraveli.

Na Marijino prošnjo so mlade žene na koncu vsakega prikazovanja začele blagoslavljati množice. Poročale so, da so med blagoslovom namesto ljudi videle vrt, poln cvetlic – nekatere so bile sveže in polne življenja, druge pa so venele. Naša Gospa je pojasnila, da so sveže cvetlice ljudje, ki so z vsem srcem predani Bogu, ovenele rože pa ljudje, katerih srca so usmerjena v posvetne reči. »Zalijte vrt,« jim je naročila. Videnja so se nadaljevala do leta 1989 in so bila podobna številnim Marijinim prikazovanjem tistega stoletja, ki so bila prav tako v neobetavnih, obubožanih delih sveta. Kakor drugod so tudi sporočila v Kibehu opominjala ljudi, naj se spreobrnejo, molijo s srcem, naj se postijo in molijo rožni venec, naj bodo ponižni in se varujejo nečistovanja.

Marija je v sporočilih pogosto poudarjala pomen trpljenja za zveličanje. Anathalie je rekla: »Nihče ne pride v nebesa brez trpljenja.« Dekleta je pozvala, naj trpljenje sprejmejo z vero in veseljem, naj se žrtvujejo in se odrečejo posvetnim užitkom za spreobrnjenje sveta. Tako sporočila iz Kibeha poudarjajo, da je križ srčika življenja kristjanov in Cerkve. Ta klic h kesanju in spreobrnjenju je bil zlasti nujen za trpečo Ruando, kjer je kar vrelo od nasilja. Marija je Alphonsine med enim izmed prikazovanj podala sporočilo za oblastnike: »Govorim tistim, ki imajo oblast in ki predstavljajo narod: Rešite ljudi, namesto da jih mučite.« V nekem drugem prikazovanju je Devica rekla Marie-Claire: »Ne skrbi me le za Ruando, marveč za vso Afriko. Skrbi me za ves svet. Svet je na robu katastrofe.«

Na veliki šmaren 1982 je videnje trajalo kar osem ur. Navzočih je bilo skoraj dvajset tisoč ljudi. Marija jih je posvarila, da bo tekla »reka krvi«, če se Ruanda ne bo obrnila k Bogu. Vidci, ki so skozi vse prikazovanje trpeli zaradi tresavice in so jokali, so videli goreča drevesa, razsekane in obglavljene ljudi in toliko trupel, da ni bilo nikogar več, da bi jih pokopal. To je bila prerokba grozljivih dogodkov dvanajst let pozneje, ko se je zgodil genocid. Leta 1994 so hutujski uporniki namreč pobili približno sedeminsedemdeset odstotkov Tutsijev, živečih v Ruandi, pa tudi številne Hutujce, ki so nasprotovali njihovim dejanjem – skupaj približno osemsto tisoč ljudi. Žrtev naj bi bilo celo milijon. Naslednje leto je sledilo maščevalno povračilno dejanje nad Hutujci pri jezeru Kivo.

Tudi Kibeho je postal prizorišče nekaterih najhujših pobojev. Mnoge dijakinje so umrle prav na kraju prikazovanj. Alphonsine in Anathalie sta preživeli, Marie-Claire pa je umrla v bližnjem mestu. Leto dni po pobojih so v Kibehu postavili taborišče za sto do dvesto tisoč beguncev. Med nekim koncem tedna aprila 1995 so skoraj osem tisoč izmed teh nedolžnih ljudi – med njimi so bile ženske in otroci – surovo poklali pred očmi predstavnikov Organizacije združenih narodov, ki so imeli stroge ukaze, naj se ne vmešavajo.

Immaculée Ilibagiza, preživela predstavnica Tutsijev, je v knjigi “Preživela, da pričujem” pričevala o grozljivih dogodkih tistega časa. Tri mesece se je s skupino žena skrivala v kopalnici enega od hutujskih sosedov. Njenega očeta so ustrelili, mater in dva brata pa razsekali z mačetami. Samo en član njene ožje družine je preživel – brat, ki je študiral v Senegalu. Immaculée je med skrivanjem včasih po dvajset ur na dan premišljevala in molila. Njena zgodba je pretresljivo pričevanje o pomembnosti molitve in zaupanja v Boga, ne glede na to, kako krute so okoliščine.

Zdaj z možem in dvema otrokoma živi v New Yorku in poziva ljudi k spreobrnjenju in spravi. Obiskala je celo bratovega morilca v ječi, da bi mu odpustila. Njeno pričevanje si lahko poslušate v spodnjem videoposnetku, ko je pričevala na festivalu mladih v Medžugorju, prevajano je v hrvaščino.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.