Osem dni po praz
niku svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev slovesni praznik Srca Jezusovega. Letos je to 16. junija.
Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa velika dela v naše odrešenje, posebno še Kristusova daritev na križu. In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile.
Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. Imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.
Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.
Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega.
Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.
Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje – človeške ljubezni. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni. Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča.
mmm
Marija Alacoque, ki je pobudnica češčenja Srca Jezusovega, h kateremu jo je spodbujal sam Jezus v več videnjih, Paray le Monialu -Francija.
Sv. Marjeta M. Alacoque se je rodila leta 1647. Pri osmih letih ji je umrl oče, zato jo je mati izročila v vzgojo klarisam v Charolles. Ker je v samostanu zbolela, jo je mati po dveh letih vzela domov. Štiriindvajsetletna je vstopila v red sester Marijinega obiskanja v Paray-le Monial, kjer je živela do svoje smrti. Šla je skozi mnogo preizkušenj, a postopoma so jo sosestre vedno bolj cenile in tako je postala celo učiteljica novink. Umrla je leta 1690, stara komaj triinštirideset let.
Za Katoliško Cerkev je sv. Marjeta pomembna kot pospeševalka češčenja Srca Jezusovega. V samostanu je imela mnogo videnj. Leta 1673 je imela videnje Jezusa, v katerem jo je prosil, naj Cerkev počasti njegovo Presveto Srce in se mu posveti. Leta 1675 je prejela tudi Božje obljube in navodila glede obhajanja devetih prvih petkov, na katere naj verniki zapored prejemajo sveto obhajilo. Sv. Marjeta se je z vsem srcem posvetila pobožnosti Srca Jezusovega.
Po njeni smrti se je pobožnost prvih petkov hitro razširila po vsej Cerkvi, njena priljubljenost pa se je pospešila leta 1920, ko jo je papež Benedikt XV. razglasil za svetnico.
V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem leta 1956 papež Pij XII. poudarja, da je po zaslugi sv. Marjete Alacoque pobožnost Srca Jezusovega postala splošno razširjena v Cerkvi.
Umetniki sv. Marjeto M. Alacoquejo najpogosteje upodabljajo kot redovnico med videnjem Odrešenikovega Srca.
Je zavetnica sirot, tistih, ki trpijo zaradi otroške paralize in častilcev Srca Jezusovega.
