PRESVETO SRCE JEZUSOVO S SULICO PREBODENO, USMILI SE NAS!
V življenju blažene Margarete (Alakok) beremo o videnju, o kakršnem nam poročajo tudi življenjepisci drugih svetnikov in svetnic. »Nekoč,« tako piše sama, »sem videla ljubega Zveličarja. V eni roki je držal podobo, ki je predstavljala najsrečnejše življenje redovnice, ki uživa popoln mir, notranjo in zunanjo tolažbo, ki je vsa zdrava, katero druge častijo in čislajo, sploh, ki ima vsega obilno, kar le ugaja človeški naravi. V drugi roki je imel podobo življenja, ki je revno, nizko, polno telesnega in dušnega trpljenja, življenja, v katerem bi bila poniževana in zaničevana. Nato mi reče: ›Izberi si, kar se ti najbolj dopade; in vendar ti bom dal ravno iste milosti.‹ Nato padem ponižno predenj in rečem: ›Gospod moj, nočem drugega, kakor tebe in kar mi ti izbereš.‹ A zopet me sili, naj sama izvolim in jaz mu zopet odgovorim: ›Ti mi zadostuješ, o moj Bog, izberi ti zame, kar bo bolj v tvojo čast, ne glede na mojo korist in na mojo željo.‹ Potem mi poda podobo zatajevanja in trpljenja in reče: ›Glej, to sem ti izbral, to mi je najbolj všeč, da se izpolnijo moje namere, in da boš meni še bolj podobna.‹ Vzamem torej podobo zatajevanja in poljubim roko, ki mi jo je dala, čeravno mi je trepetalo celo telo.«
Njeno življenje je bilo res polno vsakovrstnega trpljenja. Po njenem vstopu v samostan je sledila bolezen za boleznijo; ena njenih prednic je rekla, da je bila Margareta v šestih letih komaj pet mesecev zdrava. Vse bolezni so se ji poznale na telesu, tako, da na njem ni bilo več zdravega mesta.
Mnogo hujša pa, kakor vse telesno trpljenje, je notranja dušna bolečina, na primer, če te ne cenijo, če te zaničujejo, preganjajo; in ta notranja bol postane skoraj neznosna, če te ponižujejo tisti, od katerih pričakuješ varstva, pomoči in ljubezni.
Tudi iz tega keliha bridkosti je morala piti Margareta. Mnogo zaničevanja je prestala od dveh domačih dekel. Da je njena plemenita in nežna narava pri takem ravnanju strašno trpela, razumemo, tudi če bi nam sama tega ne povedala; toda bolj kakor to nerazumljivo ravnanje služabnic nas preseneti Margaretina ljubezen in ponižnost. »Nekaj me je neprenehoma sililo,« tako piše sama, »izkazovati jima vso mogočo ljubezen in vljudnost, in nisem imela večjega veselja, kakor njima storiti kaj dobrega in o njiju dobro govoriti. Nisem bila jaz, ampak moj najvišji Gospod je bil, ki ni dovolil, da bi se me polastilo kakšno nezadovoljstvo, pritoževanje ali sovraštvo do ljudi.«
Z notranjim trpljenjem je raslo tudi junaštvo, da je potrpežljivo prenašala trpljenje, ko je stopila v samostan. Prednice so jo najstrožje preizkušale, da bi se prepričale, če je njena čednost in pobožnost res prava; in ker so se prednice večkrat menjavale, se je izkušnja in z njo cela vrsta raznih poniževanj začela vedno znova.
Da bi se kelih njenega trpljenja napolnil do vrha, ji je Bog dal izkusiti, da je sploh niso prav spoznale; zato so jo prezirale in zaničevale. Dodelile so jo za pomočnico sestri, ki je stregla bolnikom. Ta je bila zelo živahna in pri svojem delu hitra; grajala je vedno mirno in tiho Margaretino delo. Pritoževala se je, da nič ne dela, in če dela, dela slabo in počasi.
Zaradi nenavadnih stvari, ki jih je Bog delal v njej, so jo imeli večkrat za prenapeto in sanjavo. Mnogim so se zdele njene neprestane molitve, njeno strogo spokorno življenje, njena boječa natančnost v izpolnjevanju pravil, njena ponižna preprostost sumljive ali celo kaznovanja vredne posebnosti. To vse je prenašala stanovitno, zelo potrpežljivo in vdano. Neka gojenka je Margareti rekla: »Čudim se, da vas tako malo cenijo v samostanu.« A Margareta ji odgovori: »Ljubo dete, ti ljudje me poznajo bolje kakor jaz sama. Zahvali z menoj Boga, ker je to milost, ki mi jo izkazuje.« Neka sosestra ji je dejala, da ima gotovo veliko čednost, ker vse to lahko pretrpi; pa ji odgovori: »Ljuba sestra, pojdiva v cerkev in prosiva tam Jezusa, da nama odpusti najine napake, moliva obenem tudi za tiste, ki mi dajejo priložnost, da trpim za Jezusa.«
Razodetje pobožnosti Srca Jezusovega
Bilo je 27. decembra 1673 na dan svetega Janeza evangelista. Margareta je klečala pred tabernakljem. Tu se ji prikaže Božji Zveličar in ji pokaže svoje Srce v odprtih prsih. Bilo je, tako piše Margareta, kakor v ognju in plamenu, obdano od žarkov, svetlejše od sonca in prozorno kot kristal. Rana, ki jo je prejel na križu, se je dobro videla. Trnjeva krona se je vila okrog presvetega Srca in nad njim se je dvigal križ.
Potem reče Zveličar Margareti: »Moje Srce je tako polno ljubezni do ljudi, da ne more več pri sebi zadrževati žarkov te goreče ljubezni, temveč je prisiljeno, da jih s tvojo pomočjo razširi in ljudem razodene, da jih obogati z zakladi, ki so v tem Srcu. Ti zakladi so milosti zveličanja in posvečenja, ki edino morejo človeka rešiti iz prepada pogubljenja. Izvolil sem zato tebe kljub tvoji nevrednosti in nevednosti, da boš izvršila ta moj namen; tako se bo pokazalo tem bolje, da je vse samo moje delo.«
Leto pozneje (1674) se ji je Zveličar razodel drugikrat. Tedaj je Margareta slišala iz njegovih ust milo tožbo zaradi nehvaležnosti ljudi. Ta nehvaležnost ga boli bolj, kakor vse, kar je prestal v svojem trpljenju.
Rekel je: »Če bi ljudje vračali mojo ljubezen z ljubeznijo, bi se mi zdelo malo vse, kar sem zanje storil, in želel bi še več storiti zanje. Toda pri njih najdem le nezvestobo in mlačnost, in na moja prijazna vabila mi odgovarjajo le s preziranjem. Tolaži me vsaj ti s tem, da nadomestiš njihovo nehvaležnost, kolikor moreš.« Margareta se vsa iz sebe opravičuje, da je nesposobna in nezmožna. Toda Gospod jo pomiri in ji pokaže, kako naj časti njegovo Srce. Najprej naj prejme sveto obhajilo, kolikorkrat ji bodo dovolili, potem naj vsak prvi petek v mesecu pristopi k Gospodovi mizi, naposled pa naj v noči od četrtka do petka med 11. in 12. uro vstane in naj se zedini z njim v molitvi, da potolaži Božjo jezo in grešnikom izprosi odpuščanje.
Tretje in glavno razodetje, ki je postalo tako znamenito in slavno, in ki se mora smatrati kot glavni začetek javnega in splošnega češčenja presvetega Srca, pa je bilo dne 16. julija 1675. Bila je nedelja v osmini svetega Rešnjega Telesa. Ko je Margareta molila pred Najsvetejšim in bila vsa prešinjena s hrepenenjem, da povrne Gospodu ljubezen za ljubezen, je zopet stal pred njo Zveličar v vidni podobi ter ji rekel: »Ne moreš mi izkazati večje ljubezni, kakor če storiš, kar sem že tolikokrat zahteval od tebe.« Potem ji odkrije in pokaže svoje Srce in pravi:
»Glej to Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se je popolnoma izčrpalo in žrtvovalo, da jim pokaže svojo ljubezen. Za plačilo pa prejemam od večine ljudi le nehvaležnost, ker se nespoštljivo obnašajo pred menoj, me božjeropno (bogoskrunsko) prejemajo v svetem obhajilu, ker me zaničujejo in so hladni do mene v tem zakramentu ljubezni. Še bolj pa me boli, da tako delajo duše, ki so meni posvečene. Zato zahtevam od tebe, da naj bo prvi petek po osmini svetega Rešnjega Telesa poseben praznik v čast mojemu Srcu. Ta dan naj prejmejo verniki sveto obhajilo in s slovesno spravno molitvijo naj vračajo mojemu Srcu čast, ki so mu jo vzela življenja, ki so se godila, kadar je bilo izpostavljeno na oltarjih. Obljubljam ti pa, da se bo razširilo moje Srce in izlilo obilno svojo ljubezen na vse, ki mu bodo izkazovali to čast in se trudili, da mu jo izkazujejo tudi drugi.«
Vir: Presveto Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src (Celovec, 1908)