Pe. José Ionilton Lisboa de Oliveira,

PAPEŽ FRANČIŠEK IMENOVAL NOVEGA ŠKOFA ITACOATIARE – BRAZILIJA

Karmel in sv. Jožef

– kakor je imel sv. Jožef v življenju posebno in nenadomestljivo mesto in vlogo ob Božji materi Mariji in ob Božjem sinu, Jezusu Kristusu, tako ima posebno mesto tudi v karmelu (veliko karmeličanskih samostanov mu je posvečenih), kjer premišljujemo o globokem pomenu njegovega življenja za vse nas

– kot Marija je tudi on prejel angelovo oznanilo, v spanju se mu je razodela naloga, ki mu je bila zaupana kot Marijinemu možu: da vzame Marijo k sebi in da rojeno dete poimenuje Jezus ter da je njegov oče na zemlji; ko se je prebudil iz spanja, je storil tako, kakor mu je naročil angel; kakor Marija je dal Bogu na razpolago svojo voljo; zato Elizabetine besede Mariji »Blagor ji, ki je verovala«, do neke mere lahko veljajo tudi Jožefu, saj je pritrdil Božjemu načrtu in besedi, s čimer se je na poseben način pridružil Marijini veri; Jožef je prvi soudeležen pri veri Božje matere in je prvi, ki svojo ženo v tej veri podpira

– Jožef je zapisal Jezusa pri popisu prebivalstva kot »sina Jožefa iz Nazareta« in v Betlehemu mu je bila dana milost, da je na lastne oči videl rojstvo Božjega sina, obisk pastirjev in modrih z Vzhoda; Jožef je nato opravil svojo nalogo očeta pri vsem, kar je zahtevala SZ postava, po tem rešil Jezusa pred Herodom z begom v Egipt in po vrnitvi živel  skrito v Nazaretu, skrbel za preživetje družine, za Jezusovo vzgojo in pouk; Jezus pa je, preprosto, živel v odvisnosti od njega in Marije ter rasel v modrosti in s tem posvečeval življenje družine in dela

– Jožef je pravičen mož in zvest do konca Božji besedi in nalogi, ki mu je bila dana; čeprav njegovih besed v evangelijih ni, njegova tišina zgovorno priča o njegovem življenju: z vsakodnevnim delom je izražal svojo ljubezen do družine – Marije in Jezusa; Jezus se mu je pri tem delu pridruževal; tako moremo mi spoznavati, da z delom sodelujemo pri Božjem odrešenjskem načrtu in delovanju

– v prvi vrsti pa je Jožef mož notranjega življenja in tihote, živi v nenehni povezanosti s skrivnostjo in se povsem preda Božjemu načrtu ter mu tako služi – to je višek njegove kontemplacije; Jožef je zgled idealnega združevanja kontemplacije in akcije

– sv. Jožef je zavetnik Cerkve sedanjega časa, saj Cerkev potrebuje njegov zgled poslušnosti in zvestobe Bogu ter njegovo posredovanje pri Bogu in pomoč v obdobju, ki ni lahko za Cerkev in za kristjana; učimo se od sv. Jožefa molitve in služenja Bogu v njegovem odrešenjskem delu

– v karmelu se vsak dan z molitvijo in prošnjami obračamo k sv. Jožefu

 

16. julija v Katoliški cerkvi praznujemo god karmelske Matere Božje.

Praznik naj kristjane spodbuja k hvaležnosti za Božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Spominja naj tudi na resnico, da Marija ne zapusti nikogar, ki jo zvesto časti, se zateka v njeno varstvo in jo posnema v dejavnem življenju. Karmelski Materi božji so v Sloveniji posvečene tri župnijske in štiri podružnične cerkve.

Nastanek karmeličanske družine

Ob koncu 11. stoletja so križarji Sveto deželo iztrgali iz oblasti muslimanov. Krščanska vlada se je tod obdržala vse 12. stoletje in se umaknila šele v 13. stoletju. Med tem časom je tudi v Palestini zacvetela ustanova posebej Mariji posvečenih »eremitov« (puščavnikov), kakršna je bila še prej razširjena med latinskimi kristjani v Evropi. Posebna skupina teh puščavnikov se je naselila na pobočjih gore Karmel, nedaleč od grškega samostana sv. Marjete. Začetno organizacijo je karmelskim puščavnikom dal sv. Bertold (gl. 29. marec). Njihovo življenje je bilo dokaj izvirno: ohranili so sicer liturgijo latinske Cerkve, bili pa so tudi na široko odprti za vplive vzhodnega meništva.

Na Karmelski gori so se ti eremiti srečali z živimi svetopisemskimi spomini na preroka Elija (1 Kr 17 ss.), ki je z višine gore videl, kako se je po dolgotrajni, strašno uničujoči suši iz morja dvignil neznaten oblaček, ki je naznanil obilje dežja in celotno, do kraja izsušeno pokrajino kakor po čudežu spremenil v bujno rodovitno zelenico. V tem oblačku so cerkveni očetje videli simbol device Marije, ki je kot Mesijeva mati napravila konec pogubni suši greha in dolgotrajni duhovni lakoti in izhiranosti, kakršno je povzročila pozaba na Boga. Karmelski menihi so se čutili povezane s prerokom Elijem in z njegovim naslednikom Elizejem ter tudi z vrsto »preroških sinov«, služabnikov preroka Elizeja. Menili so, da so od časa preroka Elija na tej sveti gori v nepretrgani vrsti živeli puščavniki s svojimi starimi izročili, le da so ta izročila z nastopom krščanstva bila vcepljena v tisto drevo, ki je zraslo s Kristusom. Še več, živeli so v prepričanju, da je včasih celo sama devica Marija iz Nazareta dospela tjakaj in obiskala samotarje, ki da so postali prvi zastopniki in pospeševalci marijanske pobožnosti, prvi izrecni Marijini častilci v Cerkvi.

Nepretrganost eremitskih izročil in takšna neposredna povezanost z devico Marijo se zgodovinsko seveda ne da dokazati. Vendar pa te lepe legende kažejo na pomembno resnico: karmelski samotarji so že od začetka živeli v prežetosti z mislijo na Marijo in na vélike svetopisemske dogodke okoli karmelskega velikana, kakršen je bil prerok Elija. Obenem je bila družba teh menihov prepričana, da uživa izredno Marijino varstvo in da ji Marija čudovito pomaga v najtežjih in najbolj nevarnih trenutkih in položajih, v kakršne so bili karmelski menihi neredko postavljeni.

Na začetku 13. stoletja je Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu, določil pravila karmelskih eremitov. Njihovo število je tedaj začelo zelo naglo naraščati. Toda kmalu je muslimanski pritisk prisilil nekatere člane skupnosti, da so si poiskali zatočišča v Evropi. Nastalo je vprašanje, ali se bo tako izvirna ustanova, močno prepojena z vzhodnjaškim značajem, mogla spet privaditi drugačnemu »podnebju« na Zahodu. Toda člani meniške skupnosti so zaupali v Marijino varstvo. In kmalu se jim je posrečilo, da so zelo uspešno vpeljali in vodili svoje ustanove na Cipru in Siciliji, v Franciji in Angliji. Te nove ustanove so ostale in cvetele tudi še potem, ko so prav vsi palestinski puščavniki morali zapustiti svoje naselbine. Leta 1228 je red odobril tudi papež Honorij III. Poleg težav s prilagoditvijo je moral red prestati hude preizkušnje, ki so se porodile iz skoraj splošnega nasprotovanja škofov in župnikov. Generalni prior reda sv. Simon Stock (gl. 16. maj) je še prav posebno izrazito Mariji pripisoval zmago nad temi težavami, ki so se mnogokrat zdele popolnoma nepremagljive.

Tako je polagoma nastajal na široko razvejani red karmeličanov, med katere danes štejemo: prvi red, h kateremu pripadajo »bratje bl. device Marije Karmelske« in pa »bosonogi bratje bl. device Marije Karmelske«; drugi red, to se pravi karmeličanke, ki so znane tudi pri nas (za ljubljansko novi naselbini v Sori in Mirni peči); redovniški in svetni tretji red; tem pa se pridružijo še bratovščina Karmelske Matere Božje, imenovana tudi bratovščina karmelskega škapulirja, ki je po nekakšnih začetkih v 14. stoletju nastopila v 16. stoletju in se širila zlasti v 17. in 18. stoletju, ko je bila v naših krajih zakoreninjena predvsem na Goriškem, s slovečim sedežem na Kostanjevici pri Gorici.

»Karmel je ves marijanski«

O karmelskem redu radi ponavljajo kot značilen izrek: »Totus marianus est Carmelus« – Karmel je ves marijanski. Karmelski red je popolnoma ves posvečen posnemanju in češčenju Matere Božje. Še preden je napisal sv. Ludovik Marija Grignion de Montfort (+ 1716, gl. 28. april) svoje temeljito delo o pravi pobožnosti do Marije device, so v karmelskem redu že učili in gojili popolno posvetitev brezmadežni Materi učlovečene Božje Modrosti.

Na posvetitev Mariji naj karmeličana spominja »škapulir bl. device Karmelske«. Ta škapulir je pri redovnikih in redovnicah del pravega redovnega oblačila, pri laikih pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere Božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. – Nevedni neverni in verni ljudje enačijo škapulirje in podobno z nekakšnimi »amuleti«, čarovnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi sama po sebi prinašala človeku »varstvo in srečo«. Če bi kdo s takim mišljenjem nosil škapulir, bi to res bilo magistično mišljenje in bi se pregrešil s praznoverjem. Vendar pa pravilno poučén kristjan škapulirja nikakor ne nosi v takšnem duhu. Škapulir mu je namreč samo znamenje in neka zunanja opora, da se spominja svoje posebne posvetitve Materi Božji in da ga to v težavah in skušnjavah nagiblje k zvestobi in zatajevanju, k Marijini priprošnji za pomoč vsemogočnega, povsod pričujočega Boga; to pa je seveda v soglasju z vero in nikakor ne magija ali praznoverje. Kadarkoli si Mariji posvečeni kristjan nadene karmelski škapulir (obstoje tudi še drugi škapulirji), naj ga to obenem utrdi v hotenju, da si na neki način »nadene« Marijo sámo s posnemanjem njenih kreposti, podobno kakor sv. Pavel naroča kristjanom: »Nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost« (Rim 13,14). Karmelska pobožnost do Marije posebej poudarja tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost skozi stoletja rodila izredno bogate bogoljubne sadove. Saj je prav iz karmeličanskega občestva zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka (14. st.) do sv. Janeza od Križa (+ 1591), od cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike (+ 1582), do tako zelo znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa (+ 1897). V tem pogledu karmeličanski red ne zaostaja za drugimi slavnimi in zaslužnimi redovi.

Leta 1950 so karmeličani obhajali 700-letnico prikazanja bl. device Marije Karmelske sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmelskega reda. Ko se je Marija prikazala leta 1250, pravijo, da je držala v svoji roki škapulir reda in je rekla: »Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdorkoli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.« Tako je zapisano v Karmelskem vrtu, ki je delo generalnega priorja Janeza Grossija (1389-1434). Znani karmeličanski teolog Bartolomej F. M. Xiberta je leta 1950 izdal nad 300 strani obsegajočo knjigo, v kateri dokazuje zgodovinsko zanesljivost tega poročila. – Seveda se nič ne pregrešimo zoper samo vero, če tega ne verjamemo. Neodvisno od tega poročila lahko sprejmemo tole misel: Kdor se prisrčno posveti Mariji (na neki način smo ji posvečeni že na temelju krstne posvetitve Kristusu) in v znamenje tega posvečenja ter v oporo življenju iz takšne podaritve Mariji, nosi škapulir, ne more umreti brez posvečujoče milosti. Takšno prepričanje o zveličavnosti resnične marijanske pobožnosti je izraženo tudi v stavku, ki ga pridigarji in nabožni pisatelji vsaj od 11. stoletja dalje zelo pogosto ponavljajo: »Filius Mariae non peribit« – Marijin otrok, Marijin častilec se ne bo pogubil. Saj ni mogoče, da bi Marija, »milosti polna« (Lk 1,28), polna materinske dobrote, ljubezni in usmiljenja, zapustila v življenju, ob smrtni uri in v vicah tiste, ki so jo v življenju častili, opravljali razne pobožnosti njej v čast (seveda ne zgolj po zunanje), zlasti ob njej posvečenih sobotah – in k vsemu temu nas more spodbuditi nošnja karmelskega škapulirja.

Pričevanja o marijanski pobožnosti pri prizadevnih udih karmelske bratovščine so precej številna že v 14. stoletju. Imamo tudi pričevanja o tem, da se je leta 1317 Marija prikazala papežu Janezu XXII. (še preden je postal papež) in mu razkrila tako imenovani »sobotni privilegij«; da bo devica Marija že na soboto po smrti rešila iz vic duše tistih, ki so v življenju izpolnili tele pogoje: da so nosili karmelski škapulir, da so vsak v svojem poklicu gojili stanovsko čistost, molili male dnevnice v čast bl. devici Mariji; če pa dnevnic niso znali moliti, da so se držali od Cerkve zapovedanih postov ter se ob sredah in sobotah zdržali mesnih jedi. – Seveda nismo dolžni tudi v tem primeru verovati v resničnost Marijinega prikazanja Janezu XXII., moremo se pa zanesti na »sobotni privilegij« v tistem smislu, ki ga ima pred očmi papež Pij XII., ko v posebnem pismu ob 700-letnici ustanovitve karmelskega škapulirja piše: »Predobra Mati resnično ne bo nehala prositi, da njeni otroci, ki v vicah trpe za pregreške, čim prej – seveda na Marijino priprošnjo pri Bogu – po nam sporočenem sobotnem privilegiju, kakor mu pravijo, dosežejo večno domovino.« Papež še pristavlja, da bi odstranil možnost nesporazuma: »Sveti škapulir je kakor Marijina obleka, znamenje in poroštvo varstva Matere Božje; toda naj ne mislijo tisti, ki so si nadeli to obleko, da bodo dosegli večno zveličanje z lenobo in duhovno vnemarnostjo, ker apostol opominja: »Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje« (Flp 2,12)! … Naj torej vsi karmeličani – bodi v samostanih prvega in drugega reda bodi v tretjem redovniškem ali pa svetnem redu bodi v bratovščinah – … imajo v sami preprosto narejeni obleki (škapulirju) pred seboj nekak povzetek kreposti skromnosti in preprostosti; prav posebno pa naj tista obleka, ki jo imajo noč in dan na sebi, kakor zgovorno znamenje izraža prošnje, s katerimi prosijo božjo pomoč; končno naj ohranijo tisto posvetitev presv. Srcu brezmadežne Device, ki smo jo vneto priporočali« (AAS 42, 1950, 390 sI).

Nastanek godu karmelske Matere Božje

Laiki so se redovnikom v nošnji škapulirja in v določenih pobožnostih ter v prizadevanju za poglobljeno krščansko življenje gotovo pridružili vsaj že v 14. stoletju, pozneje pa tja do kraja 18. stoletja v čedalje večjem številu. Vstopi v bratovščino so postali tako pogostni, da so bili v tedaj tiskanih liturgičnih knjigah vstavljeni posebni obrazci za sprejem laikov v karmelsko bratovščino in za blagoslov škapulirja.

Že sámo mesto Piacenza v Italiji npr. je leta 1609 štelo okoli 10.000 bratov in sester, vpisanih v seznam karmelske bratovščine. Istega leta so se na glavni praznik karmeličanskega reda, 16. julija, začeli posebej spominjati tudi podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Drugače pa praznik sega nazaj že vsaj v 14. stoletje; znova ga je odobril leta 1587 papež Sikst V. Leta 1726 je Benedikt XIII. praznik raztegnil na Cerkev rimskega obreda, Leon XIII. pa je leta 1892 na to praznik navezal pridobitev popolnega odpustka in zanj določil pogoje. (Kako in kdaj dobimo popolni odpustek, obstoje od leta 1967 nova cerkvena pravila, razložena ob dnevu Porcijunkule, gl. 2. avgust). Pij XII., ki je bil sam že od otroških let član bratovščine karmelskega škapulirja, je v posebnem apostolskem pismu z dne 11. februarja 1950 opozoril na globlji verski pomen nošnje karmelskega škapulirja (gl. zgoraj).

16. JULIJ – PRAZNIK KARMELSKE MATERE BOŽJE

 

Roža skrivnostna, brezmadežna Devica, Mati milosti, pred teboj klečimo, da počastimo tvojega Božjega Sina in izprosimo Božje usmiljenje. Pomoč in milost prosimo, ne zaradi svojih zaslug, temveč zaradi dobrote tvojega materinskega Srca. Zaupamo, da nas boš uslišala.

Zdrava Marija…

Roža skrivnostna, Mati Jezusova, Kraljica svetega rožnega venca in Mati Cerkve, skrivnostnega Krtistusovega telesa, prosimo te za svet, ki je razdvojen, podeli mu dar edinosti in miru ter vse tiste milosti, ki morejo spremeniti srca mnogih tvojih otrok.

Zdrava Marija…

Roža skrivnostna, Kraljica apostolov daj, da bodo okoli evharističnih oltarjev vzcveteli številni duhovniški in redovniški poklici, ki bodo po vsem svetu širili kraljestvo tvojega Sina Jezusa s svetim življenjem in gorečo vnemo za duše. Izlij na nas svoje nebeške milosti.

Zdrava Marija…

Pozdravljena Kraljica…

ROŽA SKRIVNOSTNA, MATI CERKVE, PROSI ZA NAS

 

 

ČE JE BOG ODPRL USTA BILEAMOVI OSLICI, KAKO DA LJUDJE NOČEJO VERJETI SPOROČILU, KI GA DAJE SAMA BOŽJA NEBEŠKA MATI PREKO SVOJIH  POSLANCEV?

Bileámova oslica

21 Bileám je torej zjutraj vstal, osedlal svojo oslico in šel z moábskimi knezi. 22 Toda vnela se je Božja jeza, ker je šel. Ko je tako jezdil na oslici in sta bila z njim njegova hlapca, se mu je GOSPODOV angel postavil na pot kot nasprotnik. 23 Ko je oslica zagledala GOSPODOVEGA angela, kako z golim mečem v roki stoji na poti, je krenila s poti in šla na polje. Bileám pa jo je začel tepsti, da bi jo spet spravil na pot. 24 Potem se je GOSPODOV angel postavil na ozko stezo med vinogradi, kjer je bil na obeh straneh zid. 25 Ko je oslica zagledala GOSPODOVEGA angela, se je pritisnila k zidu. Ker pa je Bileámu pritisnila nogo ob zid, jo je spet začel tepsti. 26 Nato je šel GOSPODOV angel spet naprej in se je ustavil na ozkem kraju, kjer se ni bilo mogoče ogniti ne na desno ne na levo. 27 Ko je oslica zagledala GOSPODOVEGA angela, je legla pod Bileámom. Ta se je razjezil in oslico tepel s palico. 28 Tedaj je GOSPOD odprl oslici usta in je rekla Bileámu: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?« 29 Bileám je rekel oslici: »Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.« 30 Oslica pa mu je rekla: »Ali nisem tvoja oslica, na kateri jezdiš od nekdaj do danes? Sem mar kdaj imela navado, da bi ti počela kaj takega?« Rekel je: »Ne.«

31 Tedaj je GOSPOD odprl Bileámu oči, da je videl GOSPODOVEGA angela, kako stoji na poti z golim mečem v roki. Pokleknil je in se priklonil z obrazom do tal.

32 In GOSPODOV angel mu je rekel: »Zakaj si oslico že trikrat pretepel? Glej, prišel sem kot nasprotnik, kajti lahkomiselno

si krenil na pot pred menoj. 33 Oslica me je videla in se je že trikrat umaknila pred menoj. Če se mi ne bi umaknila, bi tebe pri priči ubil, njo pa pustil živeti.« 34 Bileám je rekel GOSPODOVEMU angelu: »Grešil sem, ker nisem spoznal, da mi na poti stojiš nasproti. Zdaj pa, če je to slabo v tvojih očeh, se bom vrnil.« 35 GOSPODOV angel je rekel Bileámu: »Le pojdi z možmi! Toda govôri samo tisto, kar ti bom rekel!« In Bileám je šel z Balákovimi knezi.

KAKO SO NAŠE BESEDE LAHKO USLIŠANE PRI BOGU?

UČIMO SE IZ NJEGOVE BESEDE (Svetega pisma)
– pripravimo srce, da bi razumeli
– se ponižamo pred svojim Bogom
– Bog takoj sliši in se odzove na naše besede – prošnje.

VELIKO ROMANJE V ITAPIRANGO 4 IN 5. AVGUST ZA MARIJIN ROJSTNI DAN.

PROGRAM:

GRANDE PEREGRINAÇÃO AO SANTUÁRIO DE ITAPIRANGA: 04 E 05 DE AGOSTO!

ANIVERSÁRIO DOS 2033 ANOS DE NOSSA SENHORA!

Participem da próxima peregrinação ao Santuário de Itapiranga. Já estão a venda os bilhetes para a próxima peregrinação!

04 DE AGOSTO DE 2017
15h: Reza do Terço da Misericórdia no Monte da Sagrada Cruz;
16h:Celebração da Santa Missa;
17h:Procissão de velas pelas ruas de Itapiranga com a imagem de Nossa Senhora e de São José;
23h: Vigília noturna, com a reza das 1000 Ave Marias no Santuário;

05 DE AGOSTO DE 2017

08h: Reza dos Mistérios Gozosos e luminosos do rosário no Santuário;
10h: Celebração da Santa Missa no Santuário;
15h: Reza do Terço da Misericórdia no Monte da Sagrada Cruz;
16h: Procissão saindo do Santuário pelas ruas de Itapiranga com a imagem de Nossa Senhora e de São José;
19h: Retorno a Manaus;

ADQUIRA DESDE JÁ O SEU BILHETE NO ÔNIBUS DE PEREGRINAÇÃO!

Informações: (92) 3343-9540 / 99324-5792

A BO KDO IZ SLOVENIJE POROMAL TJA?

TRIDESETDNEVNICA ZAŠČITNEGA PLAŠČA V ČAST OČAKU SVETEMU JOŽEFU

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Jezus, Jožef in Marija, danes vam posvetim svoje srce in svojo dušo.

(Sledi trikrat ”Slava Očetu” v zahvalo Sveti Trojici, da je povzdignila svetega Jožefa na tako častno mesto.)

IZROČITEV

Tukaj sem, slavljeni Očak. Pobožno klečim pred teboj. Prinašam ti skrbno izbrane molitve in obljubljam da ti bom zvesto in iskreno vdan. V tvojo čast bom v življenju storil vse, kar bo v moji moči, da ti vselej izkažem svojo ljubezen. Sveti Jožef, pomagaj mi!

Stoj mi ob strani, zdaj in vselej, predvsem pa ob uri moje smrti, kot sta bila Jezus in Marija ob tebi, da te bom lahko nekega dne večno častil v nebeški domovini. Amen.

II

Slavljeni Očak sveti Jožef, ponižno klečim pred teboj in ti vdano izkazujem svoje spoštovanje. Sprejmi ta izbrani zaklad molitve v spomin na premnoge kreposti, s katerimi je ozaljšano tvoje sveto Ime.

V tebi se je dovršil skrivnostni sen tvojega predhodnika, očaka Jožefa. Še več, nebeško Sonce te je obsijalo z najbolj bleščečimi žarki in skrivnostna luna Marija te je osvetlila s svojo toplo lučjo.

O, slavljeni Očak, zgled svetega Jakoba, ki se je osebno poveselil s svojim ljubljenim sinom, povzdignjenim nad egiptovski prestol,  je služil, da je pritegnil tudi svoje sinove. Kako naj ne bi zgled Jezusa in Marije, ki te častita z vsem spoštovanjem in zaupanjem, pritegnil mene, da tebi v čast spletem venec skrbno izbranih molitev?

Mogočni svetnik, daj, da Gospod upre svoje dobrotljive oči vame. Po zgledu očaka Jožefa, ki ni zavrnil obtoženih bratov, temveč jih je sprejel z vso ljubeznijo, jih branil ter rešil lakote in smrti, ti, slavljeni Očak, posreduj pri Gospodu, da me v tej solzni dolini nikoli ne zapusti.

Izprosi mi milost, da bom v družbi zvestih služabnikov, ki brezskrbno prebivajo pod plaščem tvojega varstva. Tega varstva želim biti deležen vse dni svojega življenja in ob svoji smrtni uri. Amen.

MOLITVE

I

Pozdravljen, častitljivi sveti Jožef, varuh neprecenljivih zakladov Nebes, zemeljski oče in varuh Njega, ki vse vzdržuje pri življenju.

Ob Presveti Devici Mariji si Svetnik, ki je najbolj vreden naše ljubezni in čaščenja. Med vsemi si bil samo ti deležen časti, da si lahko vzgajal, vodil, hranil in objemal Mesijo, ki so ga želeli videti  mnogi preroki in kralji.

Sveti Jožef, reši mojo dušo in mi od Božjega Usmiljenja izprosi milost, za katero te ponižno prosim. Blaženim dušam v vicah pa izprosi olajšanje v njihovih mukah.

Slava Očetu in Sinu … (trikrat)

II

O, mogočni sveti Jožef, postavljen si za vesoljnega zavetnika Cerkve. Med vsemi svetniki kličem k tebi, velik zaščitnik ubogih, in tisočkrat blagoslavljam tvoje Srce, pripravljeno pomagati v vsaki potrebi.

K tebi, dragi sveti Jožef, se zatekajo vdove, sirote, zapuščeni, žalostni, nesrečniki vseh vrst. Ni je bolečine, stiske ali nesreče, v kateri ne bi ti milostno priskočil na pomoč.

Blagovoli torej uporabiti meni v prid vse tisto, kar ti je Bog dal na razpolago, da lahko dosežem milost, za katero te prosim. In ve, svete duše v vicah, prosite svetega Jožefa zame.

Slava Očetu in Sinu … (trikrat)

III

Premnogim, ki so te prosili pred mano, si podelil tolažbo, mir in milosti ter jim izkazal naklonjenost. Moja otožna in užaloščena duša ne najde pokoja v stiskah, ki jo tarejo.

Predragi svetnik, ti poznaš vse moje potrebe, še preden jih izrazim v molitvi. Ti veš, kako zelo potrebujem milost, zaradi katere se obračam nate. Klečim pred tvojim obličjem in vzdihujem pod težo bremena, ki me zasužnjuje. Nobeno človeško srce mi ni tako blizu, da bi mu lahko zaupal svoje bolečine; in četudi bi v kakšni usmiljeni duši našel sočutje, mi vendarle ne bi mogla pomagati.

Zato se v upanju, da me ne boš zavrnil, zatekam k tebi. Sveta Terezija je namreč v svojih spominih zapisala: ”Za katerokoli milost boste prosili svetega Jožefa, vam bo zagotovo dana.”

O, sveti Jožef, tolažnik žalostnih, usmili se moje bolečine in svetih duš v vicah, ki upajo v naše molitve.

Slava Očetu in Sinu … (trikrat)

IV

Oh, vzvišeni Svetnik, zaradi svoje popolne poslušnosti Bogu, usmili se me.

Zaradi svojega svetega življenja in pomoči ubogim, usliši me.

Zaradi svojega predragocenega imena, pomagaj mi.

Zaradi svojega najmilejšega Srca, hiti mi pomagat.

Zaradi svojih svetih solz, bodi moja opora.

Zaradi svojih sedmih žalosti, bodi usmiljen z mano.

Zaradi svojih sedmih radosti, potolaži moje srce.

Vsega hudega na duši in telesu, osvobodi me.

Vseh nevarnosti in nesreč, reši me.

Podpri me s svojim svetim varstvom in mi s svojim usmiljenjem in močjo izprosi vse potrebno, predvsem pa milost, ki jo še posebej potrebujem.

Svetim dušam v vicah pa izprosi takojšnjo osvoboditev vseh muk.

Slava Očetu in Sinu … (trikrat)

V

Častitljivi sveti Jožef, nešteto milosti in pomoči izprosiš pomoči potrebnim.

Bolniki vseh vrst, zatirani, obrekovani, prevarani, oropani vsakršne človeške tolažbe, ubogi in lačni kruha prosijo za tvoje kraljevo varstvo in so v svojih prošnjah uslišani. Ne dopusti, predragi sveti Jožef, da bi bil med tolikimi, ki so bili deležni tvoje dobrote, samo jaz prikrajšan za milost, za katero te prosim. Izkaži tudi meni svojo mogočnost in dobroto in v hvaležnosti bom klical: ”Naj živi na veke slavljeni Očak sveti Jožef, moj mogočni zaščitnik in rešitelj svetih duš v vicah.”

Slava Očetu in Sinu … (trikrat)

VI

Večni Bog Oče, po zasluženju Jezusa in Marije mi blagovoljno podeli milost, za katero te goreče prosim. V imenu Jezusa in Marije vdano klečim pred tvojim svetim obličjem in te ponižno prosim, da sprejmeš mojo trdno odločitev, da bom stanovitno vztrajal med njimi, ki hočejo živeti v varstvu svetega Jožefa.

Blagoslovi torej ta dragoceni venec molitev, ki mu ga poklanjam v znamenje predanosti.

Slava Očetu in Sinu … (trikrat)

O, sveti Jožef, brani sveto Cerkev pred vsemi nasprotovanji in razprostri nad vsakim izmed nas plašč svojega svetega varstva.

MILOSTNE PROŠNJE

v spomin na skrivnostno življenje svetega Jožefa z Jezusom in Marijo

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v mojo dušo in jo posveti.

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v moje srce in ga vname za dobroto.

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v moj razum in ga razsvetli.

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v mojo voljo in jo utrdi.

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v moje misli in jih prečisti.

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v moje čute in jih vodi.

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v moje želje in jih usmerja.

Sveti Jožef, prosi Jezusa, naj pride v moja dejanja in jih blagoslovi.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa njegovo sveto ljubezen.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa posnemanje tvojih vrlin.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa pravo ponižnost duha.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa milino srca.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa dušni mir.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa sveti strah božji.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa željo po popolnosti.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa nežnost značaja.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa čisto in usmiljeno srce.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa ljubezen do trpljenja.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa modrost večnih resnic.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa vztrajnost pri izvrševanju dobrega.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa trdnost pri prenašanju križev.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa nenavezanost na dobrine tega sveta.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa, da se bom držal zanesljive poti v Nebo.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa, da bom obvarovan vsake grešne priložnosti.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa sveto hrepenenje po Raju.

Sveti Jožef, izprosi mi od Jezusa, da bom vztrajal do konca.

Sveti Jožef, naj se nikoli ne oddaljim od Tebe.

Sveti Jožef, naj te moje srce nikoli ne preneha ljubiti in moj jezik ne slaviti.

Sveti Jožef, naj ljubim Jezusa tako, kot si ga ljubil Ti.

Sveti Jožef, naj bom sprejet med tvoje vdane častilce.

Sveti Jožef, tebi se darujem, sprejmi me in mi pomagaj.

Sveti Jožef, ne zapusti me ob uri moje smrti.

Jezus, Marija, Jožef, vam podarim svoje srce in svojo dušo.

Slava Očetu in Sinu … (trikrat)

VZKLIKI K SVETEMU JOŽEFU

I

Spomni se, prečisti ženin Device Marije, moj ljubeznivi varuh, da se še ni zgodilo, da bi kdo, ki te je prosil za varstvo in pomoč, ne bil uslišan in potolažen. S tem zaupanjem prihajam pred tvoje obličje in se ti goreče priporočam. O, zemeljski oče Odrešenika, ne zavrzi moje prošnje, temveč jo usmiljeno sprejmi in usliši. Amen.

II

Slavljeni sveti Jožef, ženin Device Marije in deviški oče Jezusa, imej me vselej v mislih in bdi nad menoj. Nauči me, da se bom trudil za svojo svetost in sprejmi pod svoje usmiljeno varstvo tiste neodložljive potrebe, ki jih danes izročam tvoji očetovski skrbi.

Odstrani vse ovire in težave in daj, da bodo moje uslišane prošnje v večjo slavo Gospoda in v dobro moje duše. V znamenje vdane hvaležnosti ti obljubljam, da bom oznanjal tvojo slavo, medtem ko z vso ljubeznijo poveličujem Gospoda, ki te je postavil za tako mogočnega v nebesih in na zemlji.

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA

Gospod, usmili se
Kristus, usmili se
Gospod, usmili se

Kristus, sliši nas
Kristus, usliši nas
Bog Oče nebeški, – usmili se nas
Bog Sin, Odrešenik sveta
Bog Sveti Duh
Sveta Trojica, en sam Bog

Sveta Marija, – prosi za nas,
Sveti Jožef,
Slavni Sin Davidov
Luč očakov
Ženin božje Porodnice
Čisti varuh Device
Rednik Sina Božjega
Skrbni branitelj Kristusov
Glavar svete Družine
Jožef najpravičnejši
Jožef najčistejši
Jožef najmodrejši
Jožef najsrčnejši
Jožef najpokornejši
Jožef najzvestejši
Ogledalo potrpežljivosti
Ljubitelj uboštva
Zgled delavcev
Kras domačega življenja
Varuh devic
Steber družin
Tolažnik nesrečnih
Upanje bolnikov
Zavetnik umirajočih
Strah hudobnih duhov
Zaščitnik svete Cerkve
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – prizanesi nam, o Gospod,
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usliši nas, o Gospod,
Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usmili se nas.

SKLEPNA MOLITEV

Slavljeni Očak sveti Jožef, od Boga postavljen za glavarja in varuha najsvetejše med vsemi družinami, varuj z nebes mojo dušo, ki hrepeni po tvojem svetem varstvu. Danes te izvolim za očeta, varuha, vodnika in  tvoji sveti skrbi izročam svojo dušo, svoje telo, vse, kar sem in kar imam, svoje življenje in svojo smrt.

Naj bom tvoj otrok, brani me pred vsemi sovražniki, vidnimi in nevidnimi. Stoj mi ob strani v vsaki stiski in me tolaži v bridkostih življenja, posebno pa v smrtnem boju.

Posreduj zame pri ljubljenem Odrešeniku, ki si ga kot otroka pestoval v svojem naročju, in pri slavljeni Devici, ki si ji bil izbrani mož.

Izprosi mi tistih blagoslovov, ki jih spoznaš kot koristne za moje resnično dobro ter za moje odrešenje in poskrbel bom, da bom vreden tvojega svetega varstva.

 

 

 

Msgr. Luis Francisco Ladaria Ferrer DJ, novi prefekt Kongregacije za nauk vere

 1.7.2017  Katoliška cerkev  sveti sedež, Papež Frančišek