10 BOŽJIH ZAPOVEDI
1. Veruj v enega Boga!
2. Ne skruni božjega imena!
3. Posvečuj Gospodov dan!
4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
5. Ne ubijaj!
6. Ne nečistuj!
7. Ne kradi!
8. Ne pričaj po krivem!
9. Ne želi svojega bližnjega žene!
10. Ne želi svojega bližnjega blaga!
Po 430-letnem suženjstvu Judov v Egiptovskem kraljestvu (do približno leta 1250 pr. Kr.) je Bog določil Mojzesa, da izpelje ljudstvo na svobodo, v smeri proti Palestini – tako imenovani Obljubljeni deželi. Da pa bi ljudstvo prispelo v rajsko deželo, kjer se cedita med in mleko, in jo vzelo v last za trajno, naj bi se tudi notranje osvobodilo raznih poganskih navad, ki so se jim sčasoma udomačile v Egiptu. S tem namenom Bog ni peljal svojega izvoljenega ljudstva po najkrajši poti po sredozemski obali, ampak čez puščavo Arabskega polotoka, kjer naj bi v neznani deželi in v navideznem pomanjkanju krepili zaupanje v Boga, in kjer bi jih Bog vzgojil, da bi živeli v medsebojnem spoštovanju in v skladu z njim tudi znali upravljati z dobrinami, ki jih čakajo. Potovanje, ki se je začelo s čudežnim prebegom čez Rdeče morje, se je na koncu zavleklo na celih 40 let.
Ljudstvo je nedolgo po začetku – v tretjem mesecu po izhodu – prispelo v Sinajsko puščavo ob vznožje gore Sinaj, imenovane tudi Horeb (2 Mz 19-20). Tu so prejeli Božje zakone, ki naj bi uravnavali vse njihovo življenje – versko, kulturno, politično in gospodarsko, da bi bilo dobro njim in njihovim sinovom vse dni in da si podaljšajo dneve na zemlji, ki jim jo daje Bog za vedno (5 Mz 4,39-40). Mojzes se je povzpel na goro, kjer se je srečal z Bogom, ljudstvo pa je čakalo spodaj. Ko je sestopil, je Bog sam spregovoril ljudstvu iz ognja, ki se je dvigal iz gore in iz katerega se je dvigal dim do sredine neba, ob bliskanju in grmenju, v temi in mraku, da bi se bali Boga in ne bi več grešili (2 Mz 20,18-23; 4 Mz 4,10-14; 5 Mz 4,33-36; 5 Mz 5,2-4). Bog jim je takrat posredoval Deset zapovedi – edine zakone, ki jim jih je sporočil osebno, saj so vsled dejstva, da jih je bilo na smrt strah, po tem prosili Mojzesa, naj on odslej govori z Bogom in jim posreduje nadaljnje zakone. Mojzes je torej šel proti temnemu oblaku, v katerem je bil Bog, in prejel nove zakone, ki jih je ob vrnitvi sporočil ljudstvu in jih tudi zapisal. Nato se je odpravil na goro za 40 dni in 40 noči in tam prejel posebej zakone o svetišču – shodnem šotoru in skrinji zaveze. Ob koncu bivanja na gori je od Boga prejel tudi dve kamniti tabli, na kateri je Bog lastnoročno na obe strani zapisal Deset zapovedi (2 Mz 24,12-18; 2 Mz 31,18; 2 Mz 32,15-16).
V tem času 40-ih dni je ljudstvo postalo nestrpno, saj so mislili, da se je Mojzesu utegnilo na gori kaj zgoditi. Ulili so si zlato tele in ga častili in plesali okrog njega. Mojzes se je ob prihodu razsrdil, saj so ljudje obljubili, da bodo spoštovali zakone, zato je tabli pred njihovimi očmi razbil, Levijevcem pa ukazal, naj pobijejo upornike, pri čemer je takrat umrlo 3000 mož. Nato je Bog Mojzesu ukazal, naj si iz kamna izklesa novi tabli in naredi skrinjo zaveze ter se s tablama povzpne na goro, da ju bo Bog ponovno popisal (2 Mz 34,1-4). Mojzes je ponovno na gori preživel 40 dni in 40 noči. Poleg nekaj zakonov, ki jih je Mojzes vse zapisal, je znova prejel od Boga tabli, popisani z Desetimi zapovedmi. Ko se je vrnil, ju je položil v skrinjo in ju v njej shranil (5 Mz 10,1-5).