Cotignac, eden izmed krajev njegovih prikazovanj, leži na jugovzhodu Francije. Nekoliko odmaknjeno naselje z dva tisoč prebivalci množice, ki počitnikujejo na Azurni obali, tudi zaobidejo, čeprav je že zaradi svoje slikovitosti vreden obiska. Nad krajem se pnejo 80-metrske skalne pečine, skozenj pa teče rečica Cassole, ki se zunaj naselja spremeni v desetmetrski slap.

 Možje pri sv. Jožefu v Cotignacu FOTO: LautreMarc

Pastir brez vode 

Provansalsko vas je Jožef iz Nazareta, Marijin mož in Jezusov varuh, obiskal 7. junija 1660, na vroč predpoletni dan. Mladi pastir Gaspard Ricard d’Etienne je na pobočju Bessillon nad vasjo kot običajno pazil čredo ovac. Te so komajda našle kaj sveže trave, vse je bilo suho od vročine, le brinje in grmičevje je ponujalo nekaj hrane. Pastirjeva čutara je bila že dolgo prazna; skupaj z ovcami se je pomikal po pobočju, da bi prišel do sence in vode. 22-letnika je zajela slabost in padel je po tleh. Huda žeja in neznosna vročina sta ga povsem izčrpali in menil je, da je prišla njegova zadnja ura.

 V Cotignac, slikovito mestece sredi vinogradov, oljk in sredozemskega rastja v Provansi, se v letu svetega Jožefa stekajo množice romarjev FOTO: AFP

V tistem hipu je predenj stopil visok mož krepke postave in blagega glasu. Tujec se je v provansalskem narečju predstavil z besedami: »Jožef sem.« Potem je pokazal na skalo v bližini in rekel: »Dvigni to skalo in našel boš pijačo.« Pastir mu je odvrnil, da ne bo zmogel, saj da je veliko pretežka. Neznanec ga je še enkrat spodbudil: »Dvigni to skalo in lahko boš pil.« Gaspard je z zadnjimi močmi vstal in že pri prvem poskusu privzdignil skalo. Pod njo je žuborela voda.

Dvigni to skalo in našel boš pijačo.

»Sveti Jožef je bil tu« 

Ko se je pastir zahvalil tujcu, je ta že izginil. Ker mu v vasi nihče ni hotel verjeti, je zahteval, da mu sledijo na kraj. Izvir vode je med vaščani, ki so te puste kraje dobro poznali, vzbudil nemalo začudenja, pa tudi to, da je skalo, ki jim jo je pokazal Gaspard, lahko s skupnimi močmi premaknilo šele osem mož.

»Sveti Jožef je bil tu in mi je dal moč,« je odvrnil pastir. Ker se je voda kmalu izkazala za zdravilno, je Cotignac obiskovalo vedno več romarjev in ozdravljenja so se množila. Češčenje sv. Jožefa se je razširilo tudi zunaj Provanse. 9. avgusta 1660 so krajevne civilne oblasti dale zgraditi kapelo v čast sv. Jožefu, škof v Fréjusu pa je že leto zatem uradno priznal prikazanje sv. Jožefa v Cotignacu in odobril njegovo češčenje. Kralj Ludvik XIV. pa je še istega leta posvetil Francijo sv. Jožefu, poglavarju svete družine. Bossuet je takrat zapisal, da »si Jožef zasluži najvišje časti, ker nikoli ni bil deležen časti« in da »Cerkev nima ničesar vidnejšega, ker nima ničesar bolj skritega«.

 Izvir sv. Jožefa FOTO: Guillaume de Germain 

S prikazanjem svetega Jožefa je Cotignac postal romarski kraj, ki mu v Cerkvi ni para: tam se je prikazala vsa sveta družina. Stoletje pred tem, leta 1519, je tam namreč drvarja po imenu Jean de la Baume obiskala Marija z Detetom Jezusom v naročju. In še po nečem izstopa Cotignac. Kot nam je v pogovoru povedal brat Hubert-Marie de Bazelaire, rektor tamkajšnjega svetišča, se je sveti Jožef res prikazal še nekajkrat drugod (v Kaliszu na Poljskem, Knocku na Irskem, pri Naši Gospe du Laus v Franciji, Itapirangi v Braziliji), a v drugih krajih menda ni dejal ničesar. V Cotignacu pa je »velikan tišine« spregovoril in povedal pomemben stavek: »Dvigni to skalo in boš pil.«

Pogosta uslišanja parov brez otrok 

V teh besedah se, kot pravi br. Hubert-Marie, skriva simbolni pomen: Kamen svojega srca, ki preprečuje vodi, da bi prišla na plan, odstrani in sprejmi meseno srce; tako boš lahko pil pri izviru milosti. Sveti Jožef se je prikazal pastirju – in pastirji so bili tako kot varuh svete družine priča Jezusovemu rojstvu, učlovečenju. Veliko družinskih očetov, duhovnikov, torej pastirjev svojih družin, župnij … prihaja v Cotignac in pri sv. Jožefu najdejo spodbudo, oporo, zgled, pripoveduje rektor. Prikazovanje sv. Jožefa se zgodovinsko umešča v čas hudega janzenizma, ki je iz krščanstva naredil nekaj zelo elitističnega, moralizirajočega, oddaljenega od vsakdanjega življenja, pravi br. Hubert-Marie. »Jožef pa nas je prišel spomnit, da je svetost najprej v običajnem, vsakdanjem življenju, kakršnega je živel v Nazaretu.«

Jožef nas je prišel spomnit, da je svetost najprej v običajnem, vsakdanjem življenju, kakršnega je živel v Nazaretu.

V tem provansalskem kraju romarji običajno najprej obiščejo cerkvico sv. Jožefa na pobočju Bessillon nad naseljem, zatem pa še svetišče Naše Gospe milosti tri kilometre niže. Na nazareškega svetnika se obračajo s prošnjami, povezanimi z delom, iskanjem hiše ali stanovanja. Pogosto prosijo za svoje družine, pare. Na Jožefa in vso sveto družino se obračajo pari, ki ne morejo imeti otrok. To je povezano s še dvema Marijinima prikazanjema avguštinskemu bratu Fiakru leta 1637 v Parizu. Ta je molil, da bi se kraljevskemu paru po 23 letih brez otrok vendarle rodil naslednik, in Marija mu je naročila, naj kraljica da opraviti tri rožnovenske devetdnevnice, eno od teh v Cotignacu.

 Cerkev Naše Gospe milosti FOTO: Guillaume de Germain 

Ludvik XIII. in Ana Avstrijska sta bila uslišana z rojstvom sina, poznejšega kralja Ludvika XIV. Kot pravi rektor svetišča, so pari še danes uslišani z rojstvom ali možnostjo posvojitve. Spet drugi prejmejo milost molitve, vrnitve k izvirom vere, sprave, miru in tolažbe, pa tudi milost, tako značilno za nazareškega svetnika, to je zaupanje v Božjo previdnost. »Ta kraj leži v Sredozemlju, tu so oljke, vinogradi, in zelo spominja na Nazaret,« pripoveduje rektor. Tako kot v galilejski vasici tudi tu Marija v naročju drži Jezusa. »Kot bi nam hotela reči, da se je treba naučiti biti odvisen od nje, kot je tudi Jezus hotel biti odvisen od svoje matere,« pravi rektor svetišča.

Laiki organizirajo romanja 

Vsako leto se v Cotignac zvrsti več velikih romanj. Peš romarji, ki po Provansi, deželi, ki je po rektorjevih besedah s svojo pokrajino in podnebjem več kot primerna za romanja, največkrat hodijo dva ali tri dni, na koncu v skladu z Marijino prošnjo romanje končajo v procesiji. Med drugim marca na praznik sv. Jožefa in na soboto po prazniku, maja sta romanji mater in očetov (vsakokrat se jih udeleži med 1500 in 2000) ter romanje na Marijino vnebovzetje, dan, ko je Ludvik XIII. Francijo posvetil Mariji. Tja poromajo še druge skupine: stari starši, pari, ki ne morejo imeti otrok, samski … V Cotignacu v povprečju naštejejo okoli 80.000 romarjev letno.

Vsako leto se v Cotignac zvrsti več velikih romanj.

Še posebej br. Hubertu-Marieju čudenje vzbuja zavzetost laikov za organizacijo tovrstnih romanj. »Sam kot rektor ne organiziram nobenega velikega romanja. Laiki, očetje in matere, ki hodijo v službe in delujejo v svetu, so zelo dejavni pri evangelizaciji, to je nekaj neverjetnega,« pravi in spomni na sv. Jožefa, »prvega angažiranega krščanskega laika«. Dodaja, da je zanj to vir upanja.

Od Pariza do Cotignaca 

Letošnje leto, posvečeno sv. Jožefu, je po rektorjevih besedah izjemno, saj varuh svete družine v letu, posvečenem njemu, priteguje mnoge. Različna katoliška gibanja in mediji so denimo skupaj organizirali »veliko romanje« od Pariza do Cotignaca, na katerem je svetnik v družbi vedno novih romarjev skozi vasi in mesta prepotoval več kot 800 kilometrov. Sveti Jožef je pritegoval pozornost: »Nekateri so se celo z avtom ustavili in prišli opazovat njegov kip. To je bilo nepričakovano in zelo močno,« je za La Croix povedala sestra Caritas, ki je prehodila celotno pot.

Čudovito videti polno romarjev, ki letos odkrivajo sv. Jožefa kot očeta.

Arnaud Bouthéon, Kolumbov vitez in oče petih otrok, glavni organizator romanja, ki meni, da je poklicanost očeta zaščititi in vlivati zaupanje – oboje najde pri sv. Jožefu in v bratstvu romarjev, ki se vsak zaveda svoje nepopolnosti –, je prepričan, da je zaklad vere treba deliti z drugimi. Denimo z drznimi projekti, kakršen je to veliko romanje, ter veselim in ponižnim življenjskim slogom, značilnim za sv. Jožefa.

Kot pravi rektor svetišča, je čudovito videti polno romarjev, ki letos odkrivajo sv. Jožefa kot očeta. »Imel je edinstven privilegij, da je trideset let preživel z Odrešenikom sveta in Božjo Materjo. Tako nas uči, da je krščansko življenje nekaj preprostega – živeti z Jezusom in Marijo.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (44/2021).