Jezusa križajo
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Jn 19,25-27
Žalostna Mati božja – blagor žalostnim!
Natanko mesec pred praznikom Žalostne Matere božje smo obhajali praznik Marijinega vnebovzetja. Marijino vnebovzetje je praznik njenega slavja in veselja v nebeški sreči, praznik Žalostne Matere božje pa je, kakorkoli že obračamo, praznik njene žalosti, njenih temnih trenutkov življenja. Je praznik Marije s sedmimi bolečinami, Marije, ki jo je življenje trdo preizkušalo. Poglejmo, katere žalosti je ljudstvo posebej opazilo pri Mariji. Sedem jih je, kar ponazarja sedem mečev v srcu, ki danes krasi tudi naš oltar. Po raznih spreminjanjih so ljudje torej v skladu s prav tolikerimi Marijinimi radostmi prišli do ustaljenega števila sedmih žalosti:
1. napoved starca Simeona,
2. beg pred Herodom,
3. tridnevna izgubitev Jezusa v templju,
4. srečanje z Jezusom na križevem potu,
5. križanje,
6. položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje,
7. položitev v grob.
Da si lažje zapomnimo, nam bo v oporo slika sedmih mečev. Trije so zgoraj in štirje spodaj. Prvi trije iz Jezusovega otroštva in naslednji štirje s križevega pota.
Pa se vrnimo k prvi misli. Na eni strani slavimo Marijo vnebovzeto, v nebeški slavi in sreči, danes pa Žalostno Mati božjo. Kako naj praznujemo žalost? Da ne zgrešimo pravega pomena, pomislimo, kakšno težo daje žalosti Bog sam. Spomnimo se blagrov in bomo videli, da jih lahko razdelimo v dve skupini. Prvo ustvarjajo blagri veselja: Blagor krotkim, usmiljenim, čistim v srcu in tistim, ki delajo za mir, drugo pa blagri žalosti: Blagor žalostnim, ubogim v duhu, lačnim in žejnim pravičnosti, tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani.
Pri razlagi blagrov se nam rado zatakne. Ker nihče ne bi bil rad žalosten, ubog, lačen in žejen pravičnosti, ali pa zaradi pravičnosti preganjan, bi radi blagre prilagodili. A Jezus blagruje tudi žalost. Današnji praznik je odlična priložnost, da osvojimo logiko blagrov, ki nam jo ponuja Bog sam. Zanj je tudi žalost vredna svojega praznika. Današnjemu dnevu bi lahko rekli SLAVJE ŽALOSTI! Sodobni človek bi rad vsako žalost umaknil izpred oči. Vse reklame nas prepričujejo, da je mogoče živeti brez napora, brez bolečine in žalosti. Žalostnega človeka, človeka polnega bolečine se današnji čas izogiba, ali pa nanj gleda kot na neuspešnega in neuresničenega. Marija pa, tako kot Jezus izreče: »Dopolnjeno je«, ko v naročje sprejme svojega mrtvega sina. Že ob spočetju gleda v prihodnost, ki bo čudovita, ne zato, ker ne bo trpljenja in žalosti, ampak ker bo prav po trpljenju in žalosti dospela v večno slavo.
Marija torej zna v svojem življenju dati pravo mesto žalosti. Blagre živi v upanju. Razume jih v smislu: Blagor tistim, ki se ne bodo bali uboštva, žalosti, lakote in žeje, preganjanja in zasramovanja. Še več, blagor tistim, ki jim je zvestoba Bogu vedno prva, ki jim je izpolnjevanje Njegove volje tako pomembno, da se veselijo, če jih Bog tako ljubi, da jim zaupa pot trpljenja. Blagor žalostnim, je povezan z Blagor ji, ki je verovala, verovala da jo trpljenje le prekali, ne pa uniči.
Pa poglejmo, kako je Marija vztrajala v žalosti, lakoti in žeji po pravičnosti, v uboštvu in v preganjanju.
- – napoved starca Simeona,
Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Kljub zavesti o trpljenju, ki pride, se veseli: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu mojem zveličarju. Majhnost, ponižnost in izreden pogum za vse napore, ker zaupa, da je Bog vse. Glej dekla sem Gospodova, naj se zgodi po tvoji Besedi!
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, zakaj nasičeni bodo. Mariji beg ni krivica, ampak veselje, da lahko zavaruje Novorojenega kralja. Veseli se, da bo nekega dne ta kralj zavladal in prinesel svetu oznanilo pravičnosti in miru.
- – tridnevna izgubitev Jezusa v templju,
Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Na ostro zavrnitev sina: Kaj sta me iskal? Marija kot ponižna Gospodova služabnica išče odgovor v premišljevanju in molitvi. Marija se kot mati uči od svojem sinu. Kakšna ponižnost in majhnost, priznanje svoje ne moči in uboštva. Ne obup, ampak vedno novo zaupanje, da ji bo Bog razodeval odgovore, ko bo to potrebno.
- – srečanje z Jezusom na križevem potu,
- – križanje,
- – položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje,
- – položitev v grob.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Pravičnost, resnica, zvestoba Bogu bodo vedno naleteli na nasprotovanje. Marija bi lahko Jezusa odvračala od navidezne samovolje, ko je ostal v templju, lahko bi ga svarila, naj ne ozdravlja v soboto; lahko bi ga zapustila, ko je potem ne bi poslušal. A zvestoba pravičnosti, jo je pripeljala do preganjanja. To ni nesreča, to je veselje, da je uspela vztrajati. Kajti ve, da jo čaka krona pravice oni dan.
Prosimo žalostno Mati božjo, da bi zmogli vztrajati v težkih trenutkih z mislijo na ‘blagre žalosti’, z vero v lepo, ki pride za prestanim trpljenjem. Da bomo lahko vsak dan z njo prepevali: Moja duša poveličuje Gospoda …